Devetnajsta etapa 106. dirke po Italiji s petimi prelazi, po tremi prve kategorije, in z nad dva tisoč metri nadmorske višine ter najvišjo točko letošnje pentlje na Tre Cime di Lavaredo (2304 m) velja za kraljevsko. Z Večerovim fotoreporterjem Andrejem Petelinškom sva s kolesi odpeljala le zadnja dva vzpona, zgolj dobrih 20 kilometrov, pa se s tem lahko popolnoma strinjava. Bila je nadpovprečna rekreacija, čeprav to niti ni najhujše, kar bo doletelo kolesarje danes.
Ti kraji v Dolomitih so se mi globoko zarezali v spomin minulo zimo, ko sem v Cortini d'Ampezzo ulovil prvo zmago deskarke Glorie Kotnik v svetovnem pokalu. Pot do tja s prejšnjega prizorišča, Carezze, je bila neslutena avantura. Ko ti navigacija za 80 km pokaže več kot dve uri, se ti mogoče še zdi, da je v svojem stilu naredila kaj po svoje, a hitro spoznaš, zakaj je napovedala popotovanje. Pa ni upoštevala, da sem se znašel v snežnem metežu in da je cesta postala drsališče. In to na ekstremnih naklonih, zavitih serpentinah, ko bi kdaj šlo peš hitreje. Čas vožnje se je še za pol podaljšal, a konec dober, vse dobro.
Cesta navkreber od starta
Kolesarji bodo danes s tem delom zagotovo opravili hitreje, čeprav jih ne čaka nič lepega. Cesta bo šla navkreber praktično od starta v Longaroneju (436 m), do prvega prelaza Campolongo (1875 m) pa je kar 83 km in 1400 višinskih metrov, čeprav ima ta uradno le 3,9 km in slabih 300 "višincev". Tu se bo utrujanje na 183-kilometrski etapi s 5400 višinskimi metri in brez ravnine šele prav začelo. Sledita "kapitalca", dvatisočaka Valparola (2196 m višine, 14,1 km dolžine, 5,6 odstotka naklona) in Giau (2236 m, 9,9 km, 9,3 odstotka) ter spust do prizorišča naslednjih zimskih olimpijskih iger.
Kjer sva se za veliki finale "pridružila" z Andrejem. "Midva bova za to etapo potrebovala tri dni," nam je dejala nesrečna Belgijka Lisa van Hove. Njen favorit Remco Evenepoel je moral zaradi covida zapustiti dirko že v prvi polovici, a sta spremljevalcem tako navdušena kolesarja, da sta v Italiji ostala dva tedna. "Primož Roglič," sem jima pokazal na našega Andreja, ko je za posnetek sprintal do table predzadnjega prelaza dneva Tre Croci (Trije križi). "Ne. Almeida," je odvrnil Belgijec. Portugalec je njegov favorit, a "bom navijal tudi za Rogliča, ker je pozitivnega duha", je malce omilil tenzijo, ki si jo je sam zakuhal.
"Navijal bom za Rogliča, ker je pozitivnega duha"
"Nič ne zebe, čeprav voziš med zaplatami snega"
Na hitro smo se poslovili, ker ni bilo toplo, na 1806 metrih ni prijetno stati preznojen, a to je bil vsaj vzpon, ko si se lahko odločil, kakšen tempo boš izbral. Pri 7,2 odstotka naklona in na 7,9 km še imam to možnost, da grem počasi ali hitreje. Ko se je po malce vožnje gor-dol in mimo idilične vasice Misurina s prekrasnim jezerom, kjer bi bilo najlepše kar ostati, cesta postavila navpično, izbire več ni bilo. V zadnjih štirih kilometrih kraljevske etape, ko naklon več ne pade pod 10 odstotkov, ne moreš kalkulirati. Takrat pač daš od sebe, kar še imaš, da sploh prilezeš do vrha. Nič te ne zebe, čeprav voziš med zaplatami snega, in se tolažiš, da profesionalcem ne bo nič lažje. Le precej hitreje bodo prebrodili te muke.
No, na vrhu, ko prideš k sapi, hude trenutke hitro pozabiš. "Jaz sem tu zaradi težkih vzponov, dobre hrane in krasne pokrajine," nam je na strehi letošnje Gira dejal češki turist Karel Uxa, ki je vrtel pedale v družbi devetih Slovakov. Za nekatere užitke so se morali povzpeti, za druge spustiti v dolino. Se je pa Pražan na kolesu tudi malo mučil. "Kakšen dodaten zobnik bi mi prav prišel. Za profesionalce mogoče ta vzpon ni najtežji, ampak na sto in še ne vem koliko kilometrov podlage ... Kar noro bo tudi zanje."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
