Te dni pogosto vstajamo v meglo. Kako simbolično! Le kdo ve, kaj se bo dogajalo na tem svetu v naslednjih mesecih? Nismo vajeni take negotovosti. Zakaj je večini ljudi megla odveč, neprijetna? Ker nam onemogoča pogled naprej. Ker se je v megli težko orientirati in ker se lahko v njej skriva marsikaj.
Raje imamo razčiščene stvari, ne maramo, da nam pogled naprej nekaj ovira, počutimo se nekako ujete. Ampak ta naša megla je glede tega dokaj nedolžna. Vemo, da se bo slej ko prej razkadila, vsaj oktobra zagotovo. Ko bomo stopili v november in potem decembra in januarja ne moremo biti več čisto prepričani, da se bo. To so meseci celodnevnih megel. A tudi takrat moramo samo dovolj dolgo počakati - res se že redko zgodi, da zaradi megle ne bi videli sonca dlje kot dan ali dva, no, pa recimo tri. Vsekakor vemo, da je samo vprašanje časa in da ne bo povzročila škode, tudi če bo slučajno zdržala ves teden. Ampak oktobra ne, počakati moramo največ tja do dvanajste ure, raje manj. Če pa smo nestrpni in imamo čas, se lahko povzpnemo višje, nad megleno morje, in užitek, ko pokukamo nad "gladino", je še slajši. Oni tam doli so potopljeni v sivo vlago, mi pa smo si izborili sončno toploto. Res dober občutek, vreden vsakega koraka!
Žal se ne moremo tako zlahka povzpeti nad meglo, ki vlada danes v svetu. Marsikaj je tako zamegljenega, da nimamo pojma, kako se bo izšlo. Tudi glede vremena, konec koncev, ampak saj veste, glede vsega tistega drugega, ki se nam pogosteje dogaja. Nekaj od tega sicer dokaj gotovo vemo, a si ne upamo priznati, upamo, da bo vendarle drugače. Ker ni ves čas tako, res pa vse pogosteje. Tako si vmes lahko malce oddahnemo. Naš optimizem, upanje, ki se rodi vedno znova, nas drži pokonci. Ne samo glede vremena. Nekako verjamemo v človeški razum, češ da vendarle ne bodo tako neumni, da bi storili kakšno skrajno dejanje. "Saj bo prevladal razum, dejstva bodo pokazala, da se tega ne splača narediti." Po drugi strani pa se najbrž kar dobro zavedamo, da ljudje delujemo tudi impulzivno, v navalu čustev, in takrat ne pomagajo nobena preverjena dejstva, argumenti, kje je takrat razum?
V vsakdanjem življenju nas to lahko stane kakšnega prepira, tihega dneva ali več tihih dni, nekaj solz in prizadetosti pri drugih … In včasih si pri tem rečemo, kamor gre bik, naj gre še štrik. In kot je megla taka in drugačna in nam zamegljuje ne samo sonce, ampak tudi kaj usodnejšega, lahko štrik pomeni marsikaj. Težko je ves čas delovati le z razumom, ljudje smo tudi čustvena bitja. Pa ne mislim pri tem samo na žalost, ljubezen in podobno, ampak tudi na jezo, zamero, zavist …
Obiščite spletno stran brez oglasov.
