Boris Jaušovec
Največja nemška stranka Zveza krščanskih demokratov (CDU), iz njenih vrst prihaja tudi kanclerka Angela Merkel, bo konec tedna imela kongres. Na njem bodo danes in jutri razpravljali o novih usmeritvah stranke in s tem verjetno tudi Nemčije, če na septembrskih parlamentarnih volitvah znova zmagajo. Ankete CDU namreč ta hip kažejo zmago skupaj s sestrsko stranko CSU z Bavarskega. Predvsem pa naj bi digitalno in po pošti 1001 delegat CDU v soboto izvolil novega predsednika stranke. Merklova je v televizijskem novoletnem nagovoru jasno ponovila, da se za rekordni peti kanclerski mandat ne bo več potegovala.
Lani februarja je namreč po komaj dobrem letu, to je po izvolitvi decembra leta 2018 na kongresu stranke v Hamburgu, odstopila predsednica CDU Annegret Kramp-Karrenbauer (AKK, kot pišejo kratko Nemci). Vanjo je mentorica Merklova polagala velike upe, toplo ji je svetovala tudi poenotenje vladajoče stranke. Načrti o naslednici, imenovani tudi Mini Merkel, so se sfižili, ko je na deželnih volitvah v Turingiji lokalna CDU podprla deželnega premierja, liberalca (FDP) Thomasa Kemmericha. Na videz nič spornega, saj imata CDU in FDP dolgo zgodovino sovladanja celo na zvezni ravni. Toda lepotna napaka in kaplja čez rob v znotrajstrankarskih sporih v CDU je bilo, da je takrat za liberalca glasovala tudi skrajno desničarska Alternativa za Nemčijo (AfD). Sodelovanje z AdF pa je za CDU tabu. Ker AKK tega ni mogla preprečiti, je pač šla.
Koaliciji CDU/CSU dobro kaže
Javnomnenjske raziskave za jesenske parlamentarne volitve napovedujejo koaliciji CDU/CSU gladko zmago. Ta sicer naj ne bi bila tako prepričljiva kot pred osmimi leti, ko sta krščanski stranki pobrali kar 41,5 odstotka glasov, letos naj bi jih po anketi Politica dobili okoli 36 odstotkov (pred štirimi leti 32,9 odstotka). Drugi bi bili v tem trenutku Zeleni z 19 odstotki (pred štirimi leti 8,9 odstotka), nato vladni socialdemokrati SPD s 15 odstotki (leta 2017 s kar 20,5 odstotka), za njimi skrajno desna AfD z devetimi odstotki (pred štirimi leti tretja z 12,6 odstotka), sledi Levica z osmimi odstotki (na prejšnjih volitvah 9,2 odstotka) in na koncu liberalci FDP s sedmimi odstotki (pred štirimi leti 10,7 odstotka).
Prihaja velika praznina
Glasovanje v CDU, ki so ga zavoljo covida-19 že nekajkrat preložili, je pomembno ne le za Nemčijo, pač pa tudi za Evropo. Kanclerka Angela Merkel namreč po osemnajstih letih na čelu CDU prav v Hamburgu ni več kandidirala za predsednico stranke. S tem se je začel njen kontrolirani sestop z oblasti. Ostala je zgolj kanclerka in se tudi bolj posvečala evropskim težavam. Te je z različnim uspehom reševala že prej, pa naj je šlo za grško dolžniško krizo ali za begunski val. Karkoli si mislimo o teh rešitvah, je dejstvo, da je bilo vselej po njenem in da kljub vsem napakam to le ni pripeljalo do razbitja EU. Težav EU pa niti zdaj ni malo, v novejšem času jih je še zaostrila kriza zaradi pandemije.
Videti je, da je Merklova s svojo potrpežljivostjo in jasno vizijo dobro upravljala evropski vlak, pa če je bil francoski strojevodja Emmanuel Macron zraven ali ne. Opazovalci zato poudarjajo, da bo z odhodom Merklove v Evropi zazijala velika praznina. Za nameček francoske predsedniške volitve sledijo spomladi prihodnje leto. Nemčija je bila še do novega leta predsedujoča Evropski uniji (EU) in Merklova je evropsko družino kljub hudim razpokam, med drugim tudi zaradi brexita, obdržala skupaj. Z alkemijsko formulo je prepričala suverenistični vladi na Poljskem in Madžarskem, da nista več trmoglavili pri blokadi razdelitve več kot 1800 milijard evrov iz večletnega evropskega proračuna in sklada za okrevanje. Njune kršitve vladavine prava bo tako ocenjevalo Evropsko sodišče v Luksemburgu in ne politični Bruselj. Mnogi se pridušajo, da sta Viktor Orban in Jaroslaw Kacsynski dobila od Merklove potuho. Vendar pa komentator vplivnega evropskega spletnega medija Politico Mutjaba Rahman odgovarja, da bi zaostrovanje spora ultranacionaliste v Varšavi in Budimpešti samo še okrepilo. Tudi tukaj lahko razberemo politično modrost voditeljice Evrope, ki je njen naslednik iz Nemčije prav gotovo ne bo takoj premogel.
Ni jasnega favorita
In kdo so kandidati za predsednika CDU? Največ možnost naj bi imel Friederich Merz, ki je bil protikandidat tudi že AKK. Bogatunski odvetnik pa je bil gorak Angeli Merkel že ob začetku njene politične kariere, ki jo je začela kot miljenka legendarnega kanclerja Helmuta Kohla. Sedaj Merz, ki je precej bolj desno od kanclerke, opogumljen z neuspehom AKK znova naskakuje vrh stranke.
Najhujši konkurent naj bi mu bil ministrski predsednik Severnega Porenja-Vestfalije Armin Laschet. Ta, kot piše Der Spiegel, je dolgo veljal za zvestega sledilca Merklove. Razšla sta se pri pogledu na varstvo okolja. Laschetu se zdi, da se zelena politika uveljavlja prepočasi.
Tretji konkurent je nekdanji okoljski minister Norbert Röttgen. Nemška tiskovna agencija DPA piše, da si je na mestu predsednika zunanjepolitičnega odbora parlamenta zgradil ime in prestiž. A da jasnega favorita ni, ugotavlja tudi slovenska tiskovna agencija STA.
Merz: Večni nasprotnik Merklove
Friederich Merz, rojen 11. novembra 1955 v Brilonu, Severno Porenje-Vestfalija, je eden najbogatejših nemških politikov. Vsako leto je, potem ko mu je Merklova že leta 2002 obrnila hrbet, kot odvetnik oziroma kot vodja nemške veje ameriškega investicijskega sklada BlackRock zaslužil vsaj milijon evrov bruto. Velja za bolj konservativnega, a mrzi desničarsko AfD. Vendar ji skuša glasove krasti prav na njenem področju, denimo s kar najbolj ostro protimigracijsko politiko. Merzova zmaga v soboto bi utegnila CDU na jesenskih volitvah pahniti v opozicijo, saj Merz, ki je zmeraj nasprotoval Merklovi, češ da jo nosi v levo, v nemški javnosti velja za kontroverznega politika: recimo, njegovo izenačevanje homoseksualcev in pedofilov.
Laschet: Liberalec za kontinuiteto
Armin Laschet, rojen 18. februarja 1961 v predmestju Aachna, Severno Porenje-Vestfalija, je sedanji ministrski predsednik te dežele. Njegova izvolitev bi menda pomenila potrditev kontinuitete v CDU iz časov Merklove. Laschet je dokaj popularen, precej podpore naj bi imel tudi v vrhovih stranke. Velja za liberalnega politika, v mlajših letih se ga je oprijel vzdevek Turški Armin, ker je etnično in religiozno pestrost Nemčije jemal kot izziv in ne kot grožnjo. Pred petimi leti je zavzemanje za prepoved burk odpravil kot "zgrešeno debato". Tudi v grški dolžniški krizi je bil za prožnejše reševanje kot kanclerka. Sicer si prizadeva za boljše izobraževanje in za večjo varnost. Pri tem do azilantov zagovarja "ničelno toleranco".
Röttgen: Zagovornik zlate sredine
Norbert Röttgen, rojen 2. julija 1965 v Meckenheimu v Severnem Porenju-Vestfaliji. Nekdanji odvetnik se je ta teden zapletel v polemiko z Laschetom, ko je posvaril pred možno vladno koalicijo CDU s FDP, torej liberalci. Češ, slednji včasih imajo voljo po vladanju, kdaj pa ne, zato so nezanesljivi. Laschet ga je opomnil, da s tem v Nemčijo kliče tako imenovano semafor koalicijo, torej rdečih (SDP), Zelenih in rumenih (FDP). Merklova je Röttgena leta 2012 odpustila kot okoljskega ministra, saj je kot vodilni kandidat CDU izgubil volitve v Severnem Porenju-Vestfaliji. Ostal je poslanec v bundestagu, kjer od leta 2014 vodi odbor za zunanje zadeve. Ob kandidaturi ponavlja, naj se CDU drži politične sredine, proč od Levice in AfD.
Dodajmo, da bosta CDU in CSU o skupnem kanclerskem kandidatu odločali po veliki noči. Pri tem na plan prihajata še dve imeni. Prvo je Marcus Söder, bavarski premier, ki pa zatrjuje, da se ne bo selil v Berlin, drugo pa Jens Spahn, pred tremi leti eden od poražencev v Hamburgu. Spahn, ki živi v zakonski homoseksualni zvezi, sicer pa naj bi bil pri vsem drugem zadrt konservativec, je zdaj zvezni minister za zdravje. V pandemiji je eden najbolj prepoznavnih nemških politikov. Vendar tudi Spahn poudarja, da raje podpira Lascheta. Če ta zmaga na kongresu, ima Spahn obljubljen položaj podpredsednika stranke.
Evropska unija seveda na vse to nima nobenega vpliva. Še več, zavoljo nemških in nato francoskih volitev se ji obeta 12 do 15 mesecev politične ohromelosti. Razen če le ne bo uspelo predsednici Evropske komisije, Nemki Ursuli von der Leyen in morda tudi predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu izkoristiti tega vakuuma in trdneje prijeti krmilo EU v lastne roke in ne le na papirju.
