(PORTRET) Papež Frančišek, glas upanja v težkih časih: Nikoli ne pozabimo, da usmiljenje ni abstraktna beseda, ampak stil življenja

Na Trgu svetega Petra v Vatikanu kot vsako leto stojijo jaslice. Letos ne kakšne koli. Svetopisemski liki so nadnaravne velikosti, med njimi je videti celo astronavta in Dartha Vaderja, lika iz filmov Vojna zvezd. Toda to je v letu, ko svet pretresa pandemija covida-19, očitno preveč celo za zmeraj dobrovoljnega in vsaj navzven svobodomiselnega prvega moža Vatikana in svetovne Rimskokatoliške cerkve, 84-letnega papeža Frančiška, ki en teden pred božičnim večerom praznuje rojstni dan. Ljudem je namignil, naj raje pogledajo po drugih jaslicah, ki jih je v svetem mestu dovolj.

​Povsem drugačen božič

"Letos nas čakajo omejitve in nelagodje," je dober teden pred božičem opozoril papež Frančišek. Pri tem je spomnil na svetopisemsko zgodbo o Mariji in Jožefu in na težave, s katerimi sta se soočala ob rojstvu Jezusa. "Vendar pa so ju vera, upanje in ljubezen vodili in podpirali. Naj bo enako pri nas. Naj nam te težave pomagajo, da bi nekoliko očistili način praznovanja in doživljanja božiča," je poudaril.

Toplote in upanja potrebujemo ljudje v teh hudih časih, ko nam je fizično druženje s tistimi, s katerimi bi radi to delili, praktično prepovedano. Marsikomu bo morda prav papež v svojih božičnih nagovorih edina družba v osamljenosti, ki jo je med nas prinesel koronavirus. Besed spodbude si želimo verujoči in neverujoči po vsem svetu, če nam jih že politiki v premnogih državah ne znajo nameniti. Težko breme je s tem na Frančišku, a zmogel ga bo. Čeprav bodo tudi zanj ti božični prazniki, osmi, odkar je na čelu Rimskokatoliške cerkve, nenavadni. Med drugim se bo zaradi policijske ure, ki ponoči velja po Italiji, dve uri prej začela polnočna maša na božični večer. Močno bo omejeno tudi število ljudi, ki se bodo lahko udeležili bogoslužja. Maša, ki jo bo daroval papež Frančišek, se bo začela že ob 19.30, in ne ob 21.30, kot se običajno. Slovesna sveta maša običajno traja uro in pol, tako da se bodo lahko verniki domov vrnili še pred policijsko uro. Čudne polnočnice torej, kakršnih ni bilo niti v času velikih vojn. Ne bo množice ljudi na Trgu svetega Petra, da bi jih nagovoril. Le hladne leče televizijskih kamer bodo zrle vanj.

​Vsi smo bratje

"Najine poti so se prvič srečale pred 25 leti, ko sva se skupaj udeležila srečanja jezuitskih predstojnikov v Španiji. Takoj me je nagovoril s svojo držo, ki v ospredje postavlja odnose," skuša pojasniti papeževo moč v težkih trenutkih mariborski nadškof metropolit Alojz Cvikl. "​Na vsakem koraku se čuti, da skuša biti poslušen Duhu in želi izpolnjevati Očetovo voljo in ne volje nekaterih, ki ga obkrožajo. Na prvo mesto postavlja bistvo naše vere, to je, da smo ljubljeni sinovi in hčere, in kot taki moramo biti med seboj iskreni, pošteni, resnicoljubni, ne pa užaljeni ali hinavski, ki brez besed ali pa z njimi zastrupljamo ozračje. Frančišek daje prednost dialogu, življenju, človeku, malemu in v stiski, vsak je vreden dostojanstva in njegove pozornosti. Papež ima držo neogroženega, ki ga ni več strah zase, ampak poskuša na vsakem koraku posredovati Božjo ljubezen, ki ne miruje, dokler ne najde svojega zadnjega otroka."

Kriza, kot je sedanja s pandemijo, ki je v svetu terjala skoraj 80 milijonov okuženih in nad 1,7 milijona mrtvih, še posebno izpostavlja močne, a tudi sočutne voditelje. "V času pandemije je izpostavil solidarnost in govoril o duhovnem izhodu iz krize. Pandemija, pravi papež Frančišek, je pokazala, kako odvisni smo ljudje drug od drugega, tako v dobrem kot v slabem. Ker smo vsi povezani, moramo skupaj najti pot iz te krize, to pa je solidarnost, ki zahteva drugačen način razmišljanja, kjer je v ospredju skupnost in ne individualni egoizem. Tudi zadnja papeževa okrožnica, Vsi smo bratje (Fratelli tutti), je tesno povezana z njegovo prvo mislijo celotnemu svetu, takoj po izvolitvi, da si bo prizadeval za celotno družbeno bratstvo in prijateljstvo. Že sam naslov okrožnice je tak, da ne izključuje nikogar, nasprotno, vsi kristjani in vsi ljudje dobre volje so povabljeni, da stopijo na pot duhovne prenove in duhovnega razločevanja. Gre za dinamičen pristop, kakršnega je bil v 13. stoletju sposoben njegov vzornik sv. Frančišek.

Tudi misli, ki jih namenja Evropi, nam dajo misliti: Sanjam o Evropi, ki je prijateljska do osebe in oseb. O deželi, v kateri je spoštovano dostojanstvo vsakega posameznika, v kateri je oseba vrednota sama v sebi in ne predmet gospodarskega preračunavanja ali trgovsko blago. Tudi 'Frančiškova ekonomija' kaže na drugačno ekonomijo, takšno, ki omogoča živeti in ne ubija, vključuje in ne ropa. In ta svoj model je namenil mladim, ker v njih vidi oblikovalce te nove ekonomije," razmišlja nadškof Cvikl.

​Od brokata k skromnosti

Da bo njegov pontifikat drugačen od predhodnikovega, torej od tistega vrhunskega učenjaka in misleca, a nemško strogega papeža Benedikta XVI., je dal argentinski jezuit italijanskih korenin Jorge Mario Bergoglio slutiti že, ko je bil na konklavu 13. marca 2013 izbran za Benediktovega naslednika. Benedikt se je, verjetno tudi zaradi upadanja ugleda Cerkve v svetu, h kateri so pripomogle številne afere, upokojil. Kot prvi papež v sodobni zgodovini. Ko se je Bergoglio, ki se je odločil za papeško ime Frančišek, pojavil na znamenitem balkonu nad Trgom svetega Petra, so ljudje malodane osupnili. Namesto tradicionalnega zlatega mu je okoli vratu visel kovinski križ, namesto lakastih rdečih mokasinov je bil obut v skoraj pošvedrane črne čevlje. Nakazani premik Cerkve ob brokata k skromnosti je bil očiten na prvi pogled. Novinarjem je tri dni po izvolitvi za papeža pojasnil tudi, zakaj se je odločil za ime Frančišek. "Med volitvami je bil poleg mene zaslužni nadškof Sao Paula in tudi zaslužni prefekt Kongregacije za duhovnike, kardinal Claudio Hummes, moj veliki prijatelj. Ko sem bil izvoljen za papeža, me je objel, poljubil in mi dejal: Ne pozabi na reveže! In ta beseda se mi je vtisnila v srce: reveži, reveži. Takoj nato sem v zvezi z reveži pomislil na Frančiška Asiškega. Potem sem mislil na vojne, ko se je štetje nadaljevalo do poslednjega glasa. Frančišek je človek miru. In tako je prišlo ime v moje srce: Frančišek Asiški. Zame človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. Danes tudi mi nimamo zadosti dobrega odnosa do stvarstva, kajne? Je človek, ki nam bo navdihnil ta duh miru, človek ubožec … Ah, kako bi želel Cerkev ubogo in za reveže!"

​Ni pozabil na reveže

Za reveže je papež Frančišek med pontifikatom storil veliko, prav tako za begunce. Med največjo begunsko krizo v letih 2015 in 2016 je skoraj rotil politike, naj ne zapirajo svojih src in meja svojih dežel. Žal je bil slabo (u)slišan - najmanj so ga poslušali in razumeli prav tisti, ki v svojih političnih programih tako na veliko poudarjajo krščanstvo. "Prav je namreč, da nikoli ne pozabimo, da usmiljenje ni neka abstraktna beseda, ampak je stil življenja. Oseba je lahko usmiljena ali pa ni usmiljena - to je življenjski stil, za katerega se odločim. Eno je govoriti o usmiljenju, drugo pa je živeti usmiljenje. Če parafraziramo svetega apostola Jakoba, lahko rečemo: Usmiljenje brez del je v sebi mrtvo. Kar usmiljenje naredi živo, je njegova stalna dinamika, da gremo naproti potrebam in pomanjkanju tistih, ki so v duhovni in materialni stiski. Usmiljenje ima oči, ki vidijo, ušesa, ki slišijo, roke, ki dvigujejo," razmišlja papež.

"Vsakdanje življenje nam omogoča, da se z rokami dotaknemo mnogih stisk najrevnejših in najbolj preizkušanih oseb. Od nas pa se zahteva tista posebna pozornost, ki nam pomaga, da se zavemo stopnje trpljenja in stiske, na kateri so mnogi bratje in sestre. Včasih gremo mimo situacij dramatične revščine in zdi se, da se nas ne dotaknejo. Vse se nadaljuje, kakor da ne bi bilo nič; v brezbrižnosti, ki nas navsezadnje naredi za hinavce in se, ne da bi se tega zavedali, konča kot oblika duhovnega spanja, kjer je duša neobčutljiva, življenje pa nerodovitno. Ljudje, ki gredo mimo, ki gredo skozi življenje, ne da bi se zavedali potreb drugih, ne da bi videli mnoge duhovne in materialne potrebe, so ljudje, ki gredo mimo, ne da bi zares živeli, so ljudje, ki ne služijo drugim. Kdor ne živi, da bi služil, ne služi življenju," je dejal med katehezo o usmiljenju 30. junija 2016.

​Okolje, mir, družina, mladina ...

"Sedem let moraš na enem kraju ostati, če hočeš ljudi prav spoznati, je zapisal Slomšek. Sedem let smo že s papežem Frančiškom, ali ga poznamo?" pa se za Večer sprašuje dr. Peter Lah, teolog, jezuit, profesor na Fakulteti za družbene vede Papeške univerze Gregoriana v Rimu. "Verjetno je odgovor lažji, če vprašanje obrnemo. Pokazalo se je namreč, da papež dobro pozna ljudi. To mu tudi zelo prav pride posebno pri menedžerskih vidikih njegovega dela, ko mora skrbeti za red in disciplino v lastni hiši. Vedno bolj se nakazujejo strukturne reforme, katerih cilj je odgovorno in transparentno poslovanje. Prav tako se premika na področju zaščite mladostnikov in ranljivih oseb pred zlorabami. Tu ne gre samo za to, da odstraniš nesposobne in pokvarjene ljudi, ampak predvsem za to, da najdeš ali vzgojiš boljše. Papež se zna približati vsakemu človeku, še posebno malemu in nepomembnemu. Zadnji primer: potem ko je 8. decembra zjutraj diskretno pozdravil Marijo na Španskem trgu (običajna množična molitev je zaradi epidemije odpadla), se je pred vhodom v Vatikan ustavil pri italijanski vojaški patrulji in presenečenima vojakoma izročil božično darilo. Kaj je bilo v vreči, ostaja skrivnost, zagotovo pa nista manjkala panettone oziroma božični kruh in rožni venec."

Frančišek kar veliko potuje po svetu, zunaj Italije je doslej opravil 32 potovanj, toda na spisku držav, ki jih je obiskal, in tudi ljudi, s katerimi se je srečal, so pogosto takšne, ki bi jim lahko dali pridevnik nevarne. "Katerokoli merilo uporabimo za ocenjevanje dosedanjega pontifikata, se nam pokaže podobna slika. Kardinalski klobuki preletijo zahodna velemesta in pristanejo v majhnih in odročnih škofijah. Kadar se papež osebno odpravi na pot, ga ta pelje v periferije, kjer sta revščina in vojna, tako kot njegov napovedani obisk Iraka, kjer bo njegov obisk pripravil slovenski nuncij. Opraviti imamo z ljudskim papežem," pravi dr. Peter Lah. "To se pokaže tudi in predvsem pri vsebini njegovega dela. Poglejmo nekaj bolj odmevnih projektov. Medtem ko je njegov predhodnik pisal poglobljene teološke okrožnice, se Frančišek posveča konkretnim problemom: okolje, mir, družina, mladina … Škofom in duhovnikom polaga na srce, naj bodo pri ljudeh, tako kot je pastir pri ovcah, naj jih ne bo sram, če bodo malo smrdeli po hlevu. Konec koncev se je Kristus rodil v hlevčku.

Ob pogledu na širino in intenzivnost delovanja papeža, ki je pravkar dopolnil 84 let in v sedmih letih še ni šel na dopust, si mislim: kapo dol!"