Asja Lednik Štrukelj
Tam, kjer se je pred dvema letoma vse začelo, se življenje počasi vrača v stare tirnice. Peter Zupanc, ki je Slovenijo zapustil pred več kot desetletjem in si dom ustvaril na Kitajskem, pove, da so ljudje na jugu države, kjer živi, v Guangxiju oziroma Nanningu, že zelo dolgo zelo ležerni, saj jih ne omejujejo resnejši ukrepi. Načeloma življenje poteka zelo mirno in normalno.
Osnovni ukrepi, kot so nošenje mask, merjenje temperature ter kazanje QR-kode na večjih javnih prostorih in sredstvih javnega prevoza, na Kitajskem ostajajo. "Če hočeš v drugo provinco, je bolje preveriti okoliščine, načeloma se moraš testirati pred odhodom in včasih po vrnitvi. Ostalo je zelo odvisno od lokacije. Zdaj že dolgo časa občasno, na določenih lokacijah, najdejo nekaj primerov okužb. Posplošujem: vsega skupaj je včasih nič, včasih pa največ morda 200 primerov na dan po vsej Kitajski, torej med milijardo in pol prebivalcev. Primeri pridejo in grejo." Zupanc doda, da je v zadnjem trimesečju lanskega leta Kitajska dosegla okoli 80-odstotno precepljenost, skoraj vsi so bili cepljeni drugič. S tem je povezano tudi zanemarljivo število smrti.
Na osebni ravni se pojavijo negotovosti, povezane s cepljenjem, priznava sogovornik. "Ljudje spremljajo novice in se sprašujejo glede stranskih učinkov. Ampak v praksi se nazadnje skoraj vsi cepimo. Zdaj se cepimo tretjič, trikrat na teden je pred ambulanto naše stanovanjske skupnosti dolga kolona, tudi otroci so tam. Jaz se bom tretjič cepil v tednu ali dveh."
Ljudi, ki ne bi spoštovali ukrepov, skoraj ni
Cepljenje, testiranje in ukrepi pri nas vzbujajo dvome, odpor, širi se tudi nestrpnost, množice so na ulicah. Drugače je na Kitajskem. Tam ni nobenih protestov, nobenega nasilja, pove Peter Zupanc. "Do določene mere je zelo aktualna izjema, kot pišejo tudi zahodni mediji, mesto Xi’an. To je mesto z okoli deset milijonov prebivalcev, ne ravno največje, kjer je pravkar bilo nekaj več primerov virusa. Mesto je v karanteni. Preveril sem pri prijateljih. Res je, da ljudje niso zadovoljni: primanjkuje hrane in lokalna vlada ima težave z njeno dobavo. Bilo je veliko kritik na račun lokalne vlade - predvsem na internetu. V smislu, 'kako se po tolikem času še vedno niste naučili, kako organizirati karanteno'."
Časovnica dogajanja v Xi'anu, ki jo povzema naš sogovornik:
12.12. Prvi primer okužbe, nezmožnost določiti vir.
18.12. Uredba: na delo lahko greš le, če se testiraš. Gneča v bolnišnicah in s tem začetek širjenja virusa (tako vsaj sklepajo netizeni, torej državljani na spletu, in tudi jaz).
20.12. QR koda ne deluje, kaos; transport onemogočen.
22.12. Karantena za celotno mesto, s priporočilom, naj ljudje ne kupujejo hrane, ker jo zadostuje.
Nekje okoli 25.12. Splošni test za vse šole v Xi’anu - v mnogih primerih so v učilnice pošiljali po enega učenca z enim učiteljem.
28.12. Primanjkuje hrane. Ljudje so novo leto preživeli z najosnovnejšimi obroki.
2.1. Ena od velikih stanovanjskih skupnosti Xi’ana mora v celoti v hotele (to je lahko preko deset tisoč ljudi). Netizeni poudarjajo, da ukrep nima smisla.
4.1. QR koda spet ne deluje.
5.1. Liu Jun, direktor biroja za Big data, mora prenehati z delom in se posvetiti samokritiki (kar je en kitajskih načinov kaznovanja; verjetno bo direktor odstavljen)
Peter Zupanc poudarja, da na Kitajskem nikoli ni videl posameznika, ki ne bi spoštoval ukrepov, razen zaradi nerodnosti ali starosti. "Anticepilci so človeška skupina, ki jo poznam le iz prebiranja slovenskih novic ali novic iz sveta, na internetu." Ko gre ven, pravi, ni nevarnosti, da bi se zapletel v prepir ali celo pretep zaradi različnih pogledov na to, kaj so dejstva, kaj se dogaja. "Morda lahko odgovorim tudi takole: prebiral sem znanstvene raziskave in načeloma visoka stopnja zaupanja v vlado in njeno sposobnost povzroča zaupanje v cepivo in cepljenje. Predvsem je pomembno zaupanje v vlado in večje 'ignoriranje' osebnih mrež. Mislim, da je ta podatek zelo poveden."
Situacijo v Sloveniji sogovornik redno spremlja. Zakaj je pri nas toliko odpora do ukrepov in virusa nasploh? Zaupanje v vlado je en faktor, odgovarja naš sogovornik. "V demokraciji tudi v normalnih časih le tretjina do pol prebivalstva zaupa trenutni vladi. In v težkih časih, no ... Verjetno je težko zaupati vladam, ki se niti dve leti po začetku epidemije niso naučile, kako ravnati. Enako je glede zaupanja v znanost, sploh če - kot včasih vidim v komentarjih novic v Sloveniji - nekateri ljudje mislijo, da je znanost nekaj podobnega religiji, s popolnimi odgovori na karkoli. Ni. Je pa prav zaradi vgrajenega preizpraševanja ter sposobnosti menjanja smeri razmišljanja še vedno najboljše orodje za razumevanje sveta, kar smo jih izumili tekom naše evolucije."
Kako potekajo priprave na zimske olimpijske igre?
In medtem ko se Kitajska precej uspešno sooča z epidemijo, tam potekajo tudi intenzivne priprave na zimske olimpijske igre. Peter Zupanc pove, da je od tega dogajanja predaleč, dobrih 2000 kilometrov. V Nanningu, kjer živi, nimajo zime. "Vem pa, da so varnostni ukrepi in tudi ukrepi glede viz za tujce zaradi tega mnogo strožji kakor pri nas na jugu. Ne bi rad bil zdaj v Pekingu."
Več kot izveš, bolj ti je jasno, kako neveden si
Kot še enega od razlogov, zakaj je pri nas toliko odpora, Zupanc omeni psihološki pritisk zaradi dolgotrajnosti epidemije. Tudi zaradi tega ljudje lažje dojemajo izvenkontekstualne, nelogične, nepreverjene in nepreverljive konstrukcije, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih. Takim zadevam verjamejo bolj kot ljudje tukaj na Kitajskem oziroma bolj kot vladi. "Seveda pa je dodaten faktor individualistična družba, ki osebne pravice postavlja pred dolžnosti. Ali drugače rečeno: ta nenavadna slovenska samozavest, možnost delovati po načelu, 'jaz vem vse', čeprav v resnici nimaš pojma in čeprav v resnici več kot izveš, bolj ti je jasno, kako neveden si."
Peter Zupanc v kitajskem mestu Nanning živi že več kot desetletje. Tja je prišel leta 2010 na neke vrste podaljšan enoletni dopust - z obiskovanjem vseh predelov Južne Kitajske. Med drugim se je preživljal tudi s pisanjem o Južni Kitajski. Na to tematiko sta izšli dve njegovi knjigi, Obešanje zmajeve glave (2013) in Kitajska, dežela razdalj in jaz (2018). Zadnja je bila leta 2019 ena od treh nominirank za nagrado Krilata želva, najboljši slovenski književni potopis.
Po vrnitvi v domovino mu Kitajske ni bilo dovolj, kmalu je spet bil v Nanningu za še eno leto, učil se je kitajščino na tamkajšnji univerzi. Naslednje leto je dobil službo učitelja angleščine, še dve leti kasneje pa je tam spoznal svojo bodočo ženo.
Zupanc, ki je lani izdal tudi knjigo z naslovom Leto podgane: ali kako sem preživel covid-19 na Kitajskem, ponovi mantro: "Najbolj učinkovit ni tisti virus, ki te bolj gotovo ubije. Tak virus se načeloma - seveda obstajajo nianse - težje prenaša. Najbolj učinkovit virus je tisti, ki se najhitreje prenaša, kajti tak bo ubil največ ljudi. Smrtonosnost in hitrost skupaj sta res najbolj nevarni orožji. A če bi moral izbrati hujšo lastnost, je to hitrost prenašanja, kajti v tem primeru si virus ustvarja prostor in čas, da mutira, kar pomeni, da, ena, lahko postane nevarnejši, dve, proizvodnja cepiv mu ne more slediti. Na teh dejstvih mora stati vsa preostala logika; na teh dejstvih Kitajska gradi proces ustavljanje virusa v kali. To so tudi stvari, ki se lahko preberejo v knjigah in žurnalih, objavljenih pred epidemijo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
