Maribor je bil kljub prevzemu vojaške oblasti, ki jo je izpeljal za slovensko stran takratni major Rudolf Maister že 1. novembra 1918, še več kot pol leta v negotovosti. Večinsko, nemški strani naklonjeno prebivalstvo, je upalo, da bodo pariška mirovna pogajanja prisodila Spodnjo Štajersko ali vsaj Maribor s svojo okolico Nemški Avstriji. To je bil tudi vzrok za krvave januarske dogodke leta 1919, ko je peščica slovenskih vojakov na mariborskem Glavnem trgu s streli razgnala desettisočglavo množico demonstrantov za priključitev k Nemški Avstriji.
Predmestje Gradca brez slovenskih zdravnikov
Čeprav je bil Maribor drugo največje mesto na Spodnjem Štajerskem, se je v času habsburške monarhije razvijal v senci glavnega deželnega mesta. Tako zelo, da so upravičeno pisali, da je Maribor ob prevratu deloval kot predmestje Gradca. Dr. Mirko Černič, ki je leta 1919 prišel v Maribor, ga je opisal kot mestece z netlakovanimi, v soncu prašnimi, v dežju blatnimi ulicami: mestece s plinskimi leščerbami, čeprav so imeli Falo pred vrati; mestece, v katerem je gospodovalo par familij, dočim je vse drugo bedno životarilo, ako se ni z dušo in telesom udinjalo nemštvu.
Dobili iz Avstrije izgnane slovenske zdravnike
Epidemijo črnih koz zatrli Slovenci
Razmere v mariborskem zdravstvu so bile zaradi tega od začetka drugačne kot v Ljubljani, ki je bilo glavno deželno mesto Kranjske in v katerem je tudi v tem času delovala cela vrsta slovenskih zdravnikov, nekateri tudi na vodilnih mestih.
Ker se ni vedelo, kako se bodo končala pariška mirovna pogajanja, je Narodni svet za Štajersko še 9. novembra 1918 naročil vodstvu mariborske bolnišnice, da se v vseh zadevah obrača na deželne oblasti v Gradcu. Z upravo v Gradcu se je uprava bolnišnice dogovarjala do sredine julija 1919 v nemščini, z Deželno vlado za Slovenijo in Istro v Ljubljani pa v slovenščini. Vendar pa so se zaradi postopnega prevzemanja oblasti v jugoslovansko posest najbolj šovinistični nemški zdravniki razmeroma pozno izselili iz Maribora v Nemško Avstrijo (Deutsch Osterreich). Nemški zdravniki, ki so ostali v Mariboru, so se sleherni množični zdravstveni akciji izmikali z raznimi izgovori. Tako niso sodelovali pri zatiranju epidemije črnih koz, ki so jo zatrli takrat še redki slovenski zdravniki, ki so preventivno cepili več kot 9000 prebivalcev Maribora in okolice. Zavoljo tega so slovenski zdravniki predlagali Narodni vladi v Ljubljani, naj izžene nemške zdravnike iz Maribora. Na to vlada ni pristala, ker še pač politična situacija glede Maribora ni bila jasna. Svetovala je celo obzirnost in prizanesljivost do Nemcev. Zato se nobenemu nemškemu mariborskemu zdravniku ni skrivili nit las in so celo ohranili svoja že v avstro-ogrski monarhiji pridobljena vodilna delovna mesta, kar je bilo nerazumljivo, saj so že novembra 1918 avstrijske oblasti izgnale slovenske zdravnike s svojega področja.
Dr. Ivan Matko je bil prvi predstojnik
Društvo za izgradnjo porodnišnice
Dolžnosti ravnatelja je prevzel prim. Janko Dernovšek in to odgovorno nalogo uspešno opravljal do leta 1930. V veliko pomoč novemu ravnatelju je bil nadupravitelj Josip Stegnar, ki je z bogatimi izkušnjami v avstrijskih bolnišnicah prišel leta 1924 v Maribor in v naši bolnišnici delal dvajset let. Tako se je s pomočjo prvih slovenskih bolnišničnih zdravnikov začel razvoj slovenske mariborske bolnišnice.
Že leta 1925 so se pripravili prostori za Inštitut za rentgenologijo, ki ga je vodil ginekolog dr. Benjamin Ipavec, leta 1928 je bil v Vinarski ulici v prostorih sanatorija bratov Tavčar odprt porodniško-ginekološki oddelek. Vodja tega oddelka, za katerega so se Mariborčani zavzemali skoraj deset let s posebnim »Društvom za izgradnjo porodnišnice v Mariboru«, je postal primarij Josip Benčan.
