Sredi melanholične panonske ravnice, ki v slovenski kolektivni zavesti še vedno prebuja sentimente nostalgije, stoji hotel. Je eden izmed mnogih, kajti pokrajina med Muro in Rabo je ravno prav oddaljena od deželnega epicentra, da se obisk za en dan pravzaprav ne splača. In, kot poje najuglednejši izmed prekmurskih bardov, se tu ljudje še glasno pozdravljajo, da se fino in do sitega in žal prepoceni najesti in napiti samih dobrot, ki prihajajo po najkrajši možni poti iz zemlje na mizo. A vse to še ne bi bilo dovolj, da bi iz zemlje vznikali hoteli in penzioni, če pokrajine ne bi preplavljale najrazličnejše vode; morske, rečne, povodenjske, slatinske, termalne. In tako ljudje oddih radi poiščejo v kokošji glavi. Raziskujejo jo kot kolesarji, pohodniki, jadralci, maratonci, pa tudi lovci; najbrž jih pomirja dejstvo, da bodo zagotovo zadeli, ko bodo v ogradi iz zabave streljali na zajce in jerebice.
In nadvse čudno bi bilo, če tako romantizirana, a hkrati tudi težka pokrajina, kajti na ravnici se je težko skriti, z roba pa se še težje odgnati v sredino, ne bi rojevala umetnikov. Koliko izjemnih plesalcev, slikarjev, kiparjev, glasbenikov, igralcev in seveda besednih umetnikov je izšlo iz pokrajine in ji nato s koreografijami, linijami, zvoki in besedami zaploskalo izpod žarometov. In tako niti ni nenavadno, da se je skupina besednih ustvarjalcev in razmišljevalcev pred skorajda četrt stoletja opogumila in izvedla prvo državno srečanje pisateljic in pisateljev, ki ustvarjajo za otroke in mladino. Najprej neformalno druženje je zelo hitro preraslo v resno srečanje s posrečenim naslovom Oko besede, s simpoziji, okroglimi mizami, obiski pisateljev po pomurskih šolah in se vsako leto razpočilo na podelitvi nagrade večernica, ki jo iz rok Večera prejme najboljši med najboljšimi. Da je zadeva resna, pričajo številni umetniki, knjižničarji, založniki, kritiki, predavatelji in novinarji, ki se srečanja udeležijo; in kreativna ekipa, ki Oko vizualizira, je letos prejela težko dosegljivega brumna – priznanje za odlično slovensko oblikovanje 2019. In ko se v septembru v srčiko Prekmurja tako stekajo tisti, ki jim na proslavah radi naložimo breme odgovornosti za slovenski narod in njegovo identiteto, morajo tri dni tudi prenočiti. In, ker, kot smo že ugotovili, iz zemlje ne vznikajo samo talenti, ampak tudi hoteli, jih vsako leto namestimo v zgodovinskem hotelu, ki je prava zvezda. Z njegovega balkona je pred sto leti bila razglašena Murska republika. Ta je sicer obstajala le med 29. majem in 6. junijem 1919, a to ne zmanjša njenega pomena, četudi simbolnega, še prav posebej v letu obeležitve združitve Prekmurja z matičnim narodom. Naši pisatelji, inspirirani z mogočnimi kostanji pred hotelom, včasih svoje vtise tudi zapišejo in tako naokoli presejajo lepoto Prekmurja. In tako se velikokrat zgodi tudi kaj humornega. Tako zelo humornega, da si človek mora obrisati oči od solz. Kot na primer nedavni pripetljaj, o katerem bo slovenski pisatelj še dolgo pripovedoval naokrog in če mu ne bodo verjeli, bo v dokaz pokazal tudi fotografijo, ki jo je posnel. Namreč, vsi vemo, kako imajo včasih mize v gostilnah majave noge; nekako visijo v eno stran, da z njih kaj hitro zdrsneta krožnik ali špricar kozarec. In potem jih natakarji hitro podložijo z deščico, podstavkom od piva ali kakim drugim priročnim, sicer neuporabnim predmetom. Ker miza zdaj stoji, podstavka nihče ne odstrani; dokler drži, pač drži. No, v tem hotelu, v katerem so prenočevali slovenski pisateljice in pisatelji, je tako visela postelja. Ne ena, ampak vsaj dve. Ker v hotelu niso imeli bodisi časa bodisi denarja, zna pa biti, da tudi volje ne, so prišli na izvirno idejo, kako postaviti posteljo v stabilni položaj. Da torej hrbtenica ne bi trpela in se gostje ne bi pritoževali v knjigo pritožb ali na splet, so posteljo podložili s – knjigami.
In tako so knjige v hotelu, ki je prava zvezda večernica med hoteli, v prekmurskem zabitem mestu, kot bi mu morda rekel pesnik Felix, postavili knjige na mesto, ki jim pripada. Pod postelje, kamor so ljudje v teh krajih običajno postavljali nočne posode. Tako, lubi Slovenci, zdaj veste. Če v Prekmurju že beremo ne, se po knjigah vsaj valjamo. Je pa res, da prihaja zima in kurjava je draga. Primož Trubar, oče slovenske književnosti, tiskar prve knjige v slovenskem jeziku, politični mislec, reformator slovenske duše, bi kihnil od smeha. Stavim, da bi mu ob tem pritekla solza.
