Formula 1: Dvomov ni več, Leclerc je dirkač prihodnosti

Rdeči ferrariji, kakršni na posterjih krasijo najstniške sobe po vsem svetu, so sanje malodane slehernega moškega. Dirkati za ekipo s poskočnim konjičem na logotipu pa cilj vsakega dirkača. Saj gre vendar za najstarejše in najuspešnejše moštvo v formuli ena, ki edino v kraljici motošporta sodeluje že od samega začetka - leta 1950. A kljub enormnim vložkom, ki jih že zaradi tradicije in časti Ferrari mora zmetati v formulo ena, jamo brez dna, številnim največjim imenom tega športa s Ferrarijem ni uspelo priti do ultimativnega vsakoletnega cilja - naslova svetovnega prvaka.
Med uspehoma Jodyja Scheckterja (1979) in Michaela Schumacherja (2000) je minilo kar 21 let. V teh dveh desetletjih so med drugim poskušali Alain Prost, Gilles Villeneuve, Nigel Mansell itd., a brez uspeha. Tudi po Schumacherjevi dobi sta bila denimo nekdanja prvaka Fernando Alonso in Sebastian Vettel neuspešna. Pritisku v moštvu, ki zahteva le zmage, je bil v moderni eri kos le še Kimi Räikkönen leta 2007.

Tolažil pokojnikovo mamo in ... zmagal

A Spa-Francorchamps, kjer je Räikkönen slavil štirikrat, od tega dvakrat s ferrarijem, ima novega kralja, Ferrari pa nov up - Charlesa Leclerca; 21-letnik je bil minuli konec tedna prvič v karieri najhitrejši tako v kvalifikacijah kot na dirki. In to na eni izmed najtežjih stez na svetu, morda celo najtežji. Na stezi z najslovitejšim ovinkom v formuli ena Eau Rougeem. To je usodni ovinek, ki je leta 1985 vzel življenje Stefanu Beloffu, menda še večjemu talentu, kot je bil Michael Schumacher. In to je ovinek, ki je v soboto, tik pred Leclercovim uspehom kariere, vzel življenje njegovemu prijatelju Anthoinu Hubertu.

Zaznamovan, a brez konkurence

Leclerc tragedije ni občutil prvič. Leta 2014 se je na dirki v japonski Suzuki smrtno ponesrečil dirkač formule ena Jules Bianchi, ki je bil ne le Leclercov prijatelj iz otroštva, ampak tudi njegov boter. Leclerc se je rodil v Monaku, Bianchi v bližnji Nici, dečka pa sta prve dirkaške kilometre opravila v Brignolesu, kjer je Bianchijev oče skrbel za stezo za karting. In kot da življenjskih udarcev za mladega Leclerca ne bi bilo dovolj, mu je leta 2017 po dolgotrajni bolezni umrl oče Herve. Le štiri dni pred Charlesovo zmago v formuli dve v Bakuju. Hm, morda pa Leclerca težke preizkušnje krepijo in je Ferrarijev pritisk mala malica?
Naslednje preizkušnje, meseci in leta bodo dokončno pokazali, ali je mladenič res iz šampionskega testa. Dejstvo pa je, da je prihrumel na vrh, še preden ga je svet dodobra spoznal. Pa še hitreje bi moral. Še preden je leta 2016 osvojil naslov prvaka v razredu GP3, mu je bilo obljubljeno, da bo po vzoru Daniila Kvyata in Valtterija Bottasa prestopil neposredno v formulo ena. A na koncu mu ni bilo usojeno preskočiti formule dve. Nič hudega, jo je pač leta 2017 osvojil. In prihod v elito je bil neizogiben. Alfa Romeo Sauber, satelitsko moštvo Ferrarija, je pod svoje okrilje vzel dirkača, ki je itak sodil v Ferrarijevo dirkaško akademijo. V razmeroma nekonkurenčnem moštvu je svoj talent dokazal tako, da je moštvenega tekmeca Marcusa Ericcsona deklasiral. Kot prvi pravi Monačan po Louisu Chironu (1950), čigar priimek sedaj krasi najhitrejši serijski avtomobil na svetu (bugattija), je osvojil točke v svetovnem prvenstvu. In to kar 39, kar je zadostovalo za skupno 13. mesto. Ericsson je bil z devetimi točkami le 17. Razlika je bila tako očitna, da je Leclercu svoje mesto pri Ferrariju moral odstopiti sam Kimi Räikkönen.

Podplačani multimilijonar ruši hierarhijo

Načrt Ferrarija je bil jasen: Leclerc bo po stari dobri logiki italijanskega moštva drugi voznik oziroma pomočnik Vettlu v boju za naslov prvaka. Plačilna lista je to brez dvoma nakazala: če je Vettel s 40 milijoni letne plače drugi najbolje plačan voznik v formuli ena za Lewisom Hamiltonom (50 milijonov), si Leclerc deli deveto mesto s Sergiem Perezom iz ekipe Racing Point. Dirkača zaslužita po tri milijone evrov letno, kar je manj tudi od Carlosa Sainza (McLaren), Nica Hulkenberga (Renault) … In če je Perez doslej osvojil le 21 točk, Leclerc pa 157, je jasno, da slednjega lahko imenujemo kar podplačani multimilijonar.
Da hierarhija, kakršna je bila spisana v teoriji, v praksi ne bo delovala, je bilo Ferrariju jasno že na uvodnih dirkah letošnje sezone. V Avstraliji po ukazu moštva ni napadel Vettla na četrtem mestu, v Bahrajnu je navodilo ignoriral in končal kot tretji (pred petim Vettlom), ko pa je na Kitajskem moral nič hitrejšega Vettla spustiti predse, je po koncu dirke zahteval pojasnila moštva. Šef Ferrarija Mattia Binotto je skušal omiliti gnev javnosti: "Razumem Charlesa. Žal mi je zanj, a Mercedes je bil hitrejši in želeli smo dati priložnost Sebu. Če je Charles jezen, ima do tega vso pravico. Mogoče se bo naslednjič izšlo v njegovo korist." In končno se je. Izjava Sebastiana Vettla po zadnji dirki, češ, "zadovoljen sem, da sem zadrževal Hamiltona in je Leclerc lažje zmagal", je bila zgovorna. Razmerja moči se spreminjajo. Odslej bodo pri Ferrariju najbrž dvakrat premislili, ali bodo še forsirali 32-letnika ali 21-letnega dirkača.