Na poti k enotnosti

"Epidemija koronavirusa daje veličasten smisel tej težki tendenci, ko kot nekakšna zastarelost kvari odnose med ljudmi," meni. Čeprav govorci s televizije veliko govorijo o smrti, ne drži, da naj bi v tej situaciji ljudje ponovno odkrivali smrt. "Smrt še nikoli ni bila tako diskretna kot v zadnjih tednih," je rekel. "Žrtve so številke v statistiki vsakodnevnih smrti, strah se širi med ljudmi, seštevanje mrtvih ima v sebi nekaj nenavadno abstraktnega. Pomemben podatek je starost bolnih in ljudje ob tem hote ali nehote pomislijo na starostno mejo, ko je človeka še treba reanimirati in zdraviti. Je meja pri 70, 75, 80 letih? Nikoli si nismo s tako spokojnostjo brezsramno priznali, da vsako življenje ni enako vredno."
Vsakodnevno objavljanje števila mrtvih naj bi imelo preventivno vlogo, ker če človek sliši, da so žrtve, vzame stvar resneje. Vendar je statistiko, posebno, če rezultate primerjaš, mogoče brati na več načinov. Ivan Soče, ki ga je treba imeti rad prav zaradi tega, ker je tečen pri stvareh, ob katerih večina zamahne z roko, povzema, da je pri nas s koronavirusom (ne zaradi koronavirusa) umrlo 19 ljudi, od prve smrti (13. marca) do konca marca povprečno ena oseba na dan. "V običajnih razmerah brez gripe in epidemije bi v 19 dneh umrlo povprečno 29 oseb."
​Seveda niti tuji pisatelj niti naš neodvisni preiskovalec oziroma interpret podatkov nista z ničimer demantirala dejstva, da je Slovenija bila uspešna pri zajezitvi virusa. Nihče tudi ne more reči, da pri nas širjenja niso zajezili vladni ukrepi. Čeprav gre Francozu na živce štetje mrtvih, rojeni pod nesrečno rdečo zvezdo pa to štetje primerja z lanskimi in predlanskimi podatki, to o nas nič ne spremeni. Lahko pa, za vsak primer, anonimni pisci po internetu udarijo po njiju. Rečejo, da nimata treh čistih. V slogu Marjana Podobnika, ki se je s smetišča zgodovine prostovoljno mobiliziral, da bi reševal (svojo politično rit), pa dodajo: "Treba bo obuti škornje, vzeti v roke lopate in vile in očistiti to gnojišče."
Zdaj, ko z ukrepi proti virusu vstopamo v zdravljenje naroda in zdravljenje naroda, pri prvem gre za virus, pri drugem za ideologijo, ljudje ne bi smeli izgubljati glave, po razlagi v slovarju slovenskih frazemov torej biti zmedeni, izgubljati prisebnosti. Ne torej govoriti o nepomembnostih, pred očmi je treba imeti velike stvari, ki se jih da razbrati iz velikih besed. Zdravljenje naroda je zdaj naš največji izziv (ob osvoboditvi od virusa torej še revolucija), prej ga bomo opravili, prej bomo kot narod napredovali in dosegli zlato dobo. Imamo znanja, izkušnje, pogum in modrost, samo še enotnost potrebujemo. Enotni bomo takrat, ko ne bomo razcepljeni, razdeljeni na več vrst in skupin. Zdaj je velika priložnost, da se poenotimo ob paroli: "Ljudje so umirali in mi smo reševali življenja." In ob ravnanju, ki ga je Dule Vaupatič takole opisal: "Včeraj sn kupo dva sixpacka, zjutraj pa so ble prazne pločevinke pr moji pojstli. Zaj bom razisko, kdo je to naredo."