Novoletne zaobljube so iz mode. Ker kdo pa se jih še drži. Ampak hvala bogu, za nas manj disciplinirane je tu državna, občinska prisila. Pardon, vzpodbuda. Ob vseh napovedih podražitev mestnih služb, ob prehodu na zeleno z rumenimi vrečami smo vzkliknili: okoljsko leto bo! Leto varčevanja! Z okoljem in denarjem.
Novi urnik odvozov smeti, zdaj že troje različnih, smo se naučili na pamet. S seznamom, v katero kanto in vrečo sodi kaj, smo uprizorili družinski kviz. Zastraševanje s posledicami za okolje in z inšpektorji, ki da bodo po smeteh brskali, je vžgalo - mladina si še tistega ne upa več pospraviti, kar je prej v smeti metala sama, da ne bi prišla navzkriž z zakonom. Pa tako slovesno smo izbrali prostor v kleti za novo, rumeno vrečo. Užitek jo je bilo gledati, tako globoko in široko, zdelo se je, da bi vanjo embalažo lahko metal do konca dni, pa ne bi bila polna.
Prišel je petek. Oni vsaki drugi petek, no, odslej bo vsaki tretji, ko te zbudi hrumenje smetarskega kamiona, ki pride po črno kanto. Tišina. Ah, malo še, pa bo. Toda zunaj je ostalo tiho. In smetnjaki so ostali polni. Okej, vsak začetek je težak, zakaj bi bilo z našim okoljskim letom drugače. Sosedje so bentili in kante umikali nazaj za ograje, žena je pisala Snagi, ženske pač vse vzamejo preresno, jaz pa sem storil najbolj pametno - s prstom nisem mignil. Drugo jutro je zares priropotalo, soseska je spet sikala in kante vlačila za smetarji, jaz pa sem užival, kajti naše smeti so stale tam, kjer morajo stati. Da me je rešila lenoba, lahko reče le ta, kdor ne ve, da se moška improvizacija vedno obnese.
Na misel mi ne pade, da bi smetarje šimfal. Ne, odkar sem v družbi rohnel, da so slamice iz kartona neumnost v državi, ki bi premog uvažala. Arhivirali so me v predal med ... kako že ... povprečne moške srednjih let, ki volijo desnico in se nočejo odreči lagodju, kot je to zašilil neki okoljski as. Dovolj slabe vesti so mi nabili, da se mi zdi, da Greta zre točno vame, ko govori o uničenem otroštvu. Imel sem jo pred očmi, ko sem v kleti stal pred rumeno vrečo in računal: komaj 3. januar je, vreča pa že tri četrt polna in 26 zastonjskih dobimo na leto ... Nekaj ne štima. Na seznam nujnih nakupov sem vrgel stiskalec plastenk, ki sem ga za 30 evrov našel v kilogramih sijočih reklam, ki nam jih vsak dan mečejo v nabiralnik in so grd spomin na čase, ko so nas strašili, koliko dreves in vode gre zaradi papirne industrije. In v lokalno mesnico bomo hodili, ne po predpakirano cenejše meso v velike centre, da bo nazadnje teh 26 vreč še prerazkošno odmerjenih.
Da nismo edini, ki se nam računica ne izide, sem opazil. Na našem primestnem ekološkem otoku, kot se strokovno reče kantam, ki se jih izpod kupa smeti ne vidi več, da se glodavci oblizujejo in mežikajo iz dva metra oddaljenega gozda, je te dni toliko vreč, kot jih ni bilo še nikoli. V mavrici vreč vseh barv je največ rumene. Če pa lepo piše, da jih je treba nastaviti pred hišo večer pred odvozom! V ritmu ena na dva tedna, ne dve na teden! Ha, saj obremenjevalci okolja še dobijo svoje, ko pridejo po plačljivo vrečo št. 27, 28, 29 ... A vseeno bolje tako, kot pa da bi smeti v gozd metali, še zgago jim oprostimo, ki jo bodo zganjali, ko ugotovijo, da je vsaka rumena vreča čez kvoto 26 plačljiva.
Kaj pa ne berejo drobnega tiska. Mi ga. Tako temeljito, da zaradi malih črk velikih cifer ne vidimo. Komaj zdaj smo ugotovili, da se nam je račun za elektriko v zadnjih mesecih podvojil. Jezo smo stresli nad klimo, ki smo jo gnali do onemoglosti, da bi porabili manj utekočinjenega naftnega plina, ki se že sliši kot totalna nesnaga. Svetovali so nam še cenejši, še čistejši vir ogrevanja, zato zdaj zbiramo papirje za kredit in eko subvencijo. Ne jamram, saj veste, to je za one egoiste srednjih let. Nasprotno, še bolj smo se vrgli v varčevanje, pa naj stane, kolikor hoče. Že res, da bomo zaradi prehoda na zeleno na banki v rdečem. A ko se pretolčemo skozi naše okoljsko leto, se bo pač treba zanesti na čisto zares naše leto 2021 - mednarodno leto kreativne ekonomije.
