Čeprav imamo morda zadnja leta (desetletja) občutek, da Maribor s svojimi župani nima najbolj srečne roke, je bilo v preteklosti na čelu mesta kar nekaj izjemno sposobnih in čislanih mož, ki so Mariboru prinesli tisto "nekaj več". Nekoliko v šali bi lahko rekli, da smo župane nekoč celo izvažali. Samo sprehoditi se moramo do Vojašniškega trga številka 6, kjer je na hišo pritrjena spominska plošča tam rojenemu Johannu Kasparju von Seillerju, leta 1851 prvemu svobodno izvoljenemu županu Dunaja.
Na začetku zgodovine mesta Maribor se je tistim, ki so bili na čelu mesta, reklo mestni sodniki, poznamo imena 104-ih. Kot prvi se leta 1243 v zapisih pojavi Ulrich. Mestna hiša oziroma rotovž (iz nemškega Rathaus) je imela prej drugačno, morda celo bolj prijazno ime (posvetovalnica meščanov) in ni bila tu, kjer je danes. Do požara leta 1365 smo jo našli približno na mestu današnje Koroške ceste 6, nato pa na mestu današnjega Glavnega trga 4. Še en požar, leta 1513, je zakrivil ponovno selitev leta 1515 v hišo, ki je danes vzhodna stran rotovža. Z zahodno hišo so jo združili petdeset let kasneje, ko je mestna hiša dobila današnjo podobo, vključno z balkonom in stolpom z uro.
Nenavadni zaplet leta 1810
Za prvega mariborskega župana so meščani leta 1789 izvolili Jožefa Altmanna, ki pa je tri leta zatem s položaja odstopil. Po Altmannu se je v zgodovini Maribora do danes zvrstilo 39 imen, ki so vodila mesto kot župani, vladni komisarji, mestni načelniki, predsedniki skupščine občine; med njimi najdemo zgolj dve ženski - Vero Kolarič in Magdaleno Tovornik.
Mesto je vodilo nekaj odličnih, nekaj dobrih, nekaj neopaznih, pa tudi kakšen slab župan, zato je ta izbor zgolj eden izmed mnogih prerezov županovanja Mariboru do druge svetovne vojne.
Zelo zanimive so bile županske volitve leta 1810, saj so jih morali ponoviti kar trikrat. Pa ne zavoljo kakšnih nepravilnosti, poneverb ali ker nihče izmed županskih kandidatov ni dobil zadostnega števila glasov. Težava je tičala nekje drugje: nihče izmed izvoljenih (nesojenih) županov ni želel prevzeti funkcije. Šele v tretjem poskusu je neke vrste provizorični župan postal Karl Kuglmayer, v času njegovega županovanja so občino pestile hude finančne stiske, leto po njegovi izvolitvi pa je bankrotirala celo država.
Andreas Tappainer je vnašal spremembe
Otmar Reiser, sicer rojen v nemškem Schwarzwaldu, je bil izvoljen leta 1850. Med njegovim županovanjem je bil iz Št. Andraža na avstrijskem Koroškem v Maribor preseljen sedež lavantinske škofije; župan Reiser je imel pri tem pomembno vlogo. Prav tako je mesto v Reiserjevem času dobilo vojaško šolo - znamenito mariborsko kadetnico. V Magdalensko predmestje so v novo stavbo preselili mestni špital (bolnišnico), ki je bil do takrat na mestu današnje pošte na Slomškovem trgu. Kasneje med mariborskimi župani priimek Reiser zasledimo še enkrat. Dvajset let po Otmarju je bil na ta položaj izvoljen njegov nečak Matthäus.
Kam greš, Maribor?
Aleksander Nagy moderniziral mesto
Med letoma 1886 in 1902 je mesto vodil Aleksander Nagy, župan, med čigar županovanjem je Maribor postal moderno mesto. Na Slomškovem trgu so postavili impozantno poštno poslopje, mesto je dobilo novo kaznilnico pa sodišče, in kar je najbolj pomembno, betonsko kanalizacijo. Maribor je s tem dobil veliko bolj moderen videz, seveda pa so se zelo izboljšale tudi higienske razmere v mestu. Je pa bila prav kanalizacija povod Nagyevega odstopa leta 1902, med gradnjo je prišlo namreč do podkupovanja. Sicer župan ni imel s tem prav nič, podkupiti se je dal eden izmed občinskih uradnikov, a se je Nagy čutil odgovornega in je podal ostavko – v današnjih časih nekaj nezaslišanega, tako na občinski kot na državni ravni.
Johann Schmiderer, ki je nasledil Nagya, je bil zadnji župan iz avstrijske dobe mesta. Maribor je v času njegovega županovanja dobil nekaj novih šol, med njimi tudi poslopje OŠ Prežihovega Voranca, katere klopi sem v osemdesetih gulil tudi jaz, pa artiljerijsko vojašnico na Taboru, plinarno, pogrebni zavod, stavbo današnjega sedeža občine ... Za mesto najpomembnejšo pridobitev v času županovanja Schmidererja lahko zagotovo štejemo začetek elektrifikacije mesta.
Pravi župan ob pravem času
Po Maistrovem prevratu, ko je Marburg a. d. Drau končno postal Maribor, je 1919. za dobro leto na čelo mesta stopil vladni komisar dr. Vilko Pfeifer.
Za prvega slovenskega župana, izvoljenega na volitvah, štejemo Viktorja Grčarja. Da je mesto med letoma 1921 in 1924 posvetilo posebno pozornost izobraževanju, ni slučaj. Župan Grčar, sicer socialdemokrat, je bil namreč učitelj. Za izobraževanje delavskega prebivalstva je bila leta 1922 ustanovljena Ljudska univerza, še leto poprej pa so občinski možje prostore kazinske stavbe, danes SNG Maribor, dodelili knjižnici. Tam je takratna Študijska knjižnica (predhodnica današnje Univerzitetne knjižnice Maribor) ostala celih 20 let, vse do pričetka druge svetovne vojne. Leta 1922 je mariborski občinski svet sprejel tudi statut knjižnice.
Dejstvo, da Mariboru včasih uspe na čelo postaviti pravega človeka ob pravem času, pooseblja župan dr. Alojzij Juvan. Mesto je vodil dvakrat, prvič med letoma 1928 in 1931, drugič pa od leta 1935 do pričetka druge svetovne vojne; vmes je bil mariborski župan dr. Franjo Lipold.
Župan Juvan se je na začetku svojega mandata lotil problema pomanjkanja stanovanj, saj se je v mesto priseljevalo vse več ljudi iz okolice, na vrata pa je že trkala tudi gospodarska kriza. Med današnjo Betnavsko cesto in Cesto zmage je dala občina postaviti 147 enodružinskih hiš, ki so prvi primer socialne stanovanjske gradnje pri nas. Naselje, v takratnem besednjaku kolonija, je nastalo po načrtih arhitekta Ivana Vurnika. Najbolj zanimivi sta financiranje in sodelovanje mestne občine pri nastanku. Okrožni urad za zavarovanje delavcev (kako zanimivo ime za urad) je svojim članom odobril denarno posojilo z nizkimi obrestmi, mariborska mestna občina pa je pokrila komunalne stroške in brezplačno vodila nadzorna in organizacijska dela pri gradnji. Posojilojemalci, najemniki hiš, so po dvajsetih letih odplačevanja v obliki mesečnih najemnin postali lastniki svojih domov. Stanovanja v koloniji niso bila edina, občina je zasilna stanovanja gradila tudi v nekdanjih vojašnicah.
Letališče in vzpenjačo bi lahko imeli prej
V županskem mandatu Alojzija Juvana je bila v načrtu izgradnja letališča za mednarodni promet na nekdanjem tezenskem vojaškem vežbališču, a nikoli ni bil sklenjen končni dogovor z vojaškimi oblastmi, lastniki zemljišča, in tako je Maribor svoje mednarodno letališče dobil šele petdeset let kasneje.
Tudi vzpenjača na Pohorje ni bila zgrajena že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, kot je bilo sprva načrtovano, zanjo so bila že skoraj v celoti zagotovljena tudi finančna sredstva, a je Juvanov naslednik Franjo Lipold projekt ustavil, saj ga je imel za nerentabilnega. Mesto je dobilo vzpenjačo na Pohorje šele konec leta 1957.
Nazaj v prihodnost?
Po koncu vojne pa vse do osamosvojitve so mesto vodili bolj ali manj uspešni ljudje, njihovi nazivi so bili različni, od komandanta komande mesta, predsednika mestnega ljudskega odbora do predsednika skupščine občine. Maribor je počasi celil svoje vojne rane in postal eno najbolj razvitih mest v Jugoslaviji in hrbtenica jugoslovanske industrije - vse do poznih osemdesetih, ko se je pričel zaton mariborske industrije in je mesto pričelo iskati svojo novo identiteto.
Na koncu bi se vrnil na začetek pisanja in postavil vprašanje, sposojeno pri Henryku Sienkiewiczu: Quo vadis, Maribor? (Kam greš, Maribor?) V upanju, da ne bo vizija razvoja mesta znova prestavljena na neka prihodnja leta in se bo Maribor še enkrat znašel v filmu Nazaj v prihodnost.
