Ogledalo sveta v skodelici čaja

Slovenci smo bolj kofetarji, čaje pijemo pretežno zeliščne, tiste iz rož'c, ki ne sodijo med prave čaje. A v zadnjih letih tudi pri nas narašča priljubljenost pravega čaja, ki je po svetu najbolj priljubljena pijača sploh. Več kot čaja, tega letno proizvedejo 3,5 milijona ton, človeštvo popije le vode.

Po nekaterih domnevah naj bi bila prvotna domovina čajevca Indija, od tam naj bi rastlino zanesli na Kitajsko, kjer so "izumili" čaj. Po naključju, kot pravi legenda, davnega leta 2374 pred našim štetjem. Takrat naj bi kitajski cesar Cheng-nung v vročem poletnem dnevu sedel v senci s čašo vode, ko je vetrič v vodo zanesel nekaj listov z bližnjega grma. Cesar jih niti opazil ni, takoj pa je začutil prijeten vonj in okus tako nastale pijače. To naj bi bil začetek pripravljanja čaja, ki ga je Lao Tse, utemeljitelj taoizma, v spisih iz prvega stoletja pred našim štetjem opisal kot eliksir nesmrtnosti. V času velike dinastije Ming se je pitje čaja razvilo v pravi ritual, ki je simboliziral tako poezijo in lepoto kot tudi moč in odločnost; skodelica čaja je postala ogledalo duše. Na Japonsko se je pitje čaja razširilo šele v 6. stoletju, tja se ga prinesli budistični menihi. Kmalu so Japonci pripravo in uživanje čaja povzdignili v obred, kjer je vsaka podrobnost natančno določena in ima svoj pomen.

Evropa je čaj spoznala šele v začetku 17. stoletja. Prva pošiljka čaja je z nizozemsko jadrnico iz Japonske preko Jave v Amsterdam prispela leta 1610. Od takrat so bili Nizozemci več kot 50 let edini uvozniki čaja in so z njim oskrbovali vso Evropo. Leta 1669 so se lotili tega posla tudi Angleži. Ustanovili so družbo East India Company (Vzhodnoindijsko družbo), ki bi jo lahko šteli za eno prvih multinacionalk in je imela monopol za uvoz čaja vse do leta 1833.

Čaj je prihajal v Evropo tudi po kopnem. Sredi 17. stoletja je karavana iz Mongolije prinesla 200 paketov čaja kot rojstnodnevno darilo za Mihaela I., prvega carja dinastije Romanov. Še v 19. stoletju je veljalo, da ima tako imenovani ruski čaj boljši okus kot tisti, ki so ga z Daljnega vzhoda pripeljali z ladjami. To bi lahko držalo, saj je bil čaj na dolgi plovbi shranjen v zatohlih, vlažnih in s katranom prepojenih shrambah; ta čaj so morali zaradi neprijetnega priokusa izdatno sladkati.

Čaj ob petih

V Evropi so se nad pitjem čaja prvi navdušili Angleži. Leta 1662 so na dvoru angleškega kralja Karla II. uradno uvedli čas za čaj in te tradicije se Angleži držijo še danes. Čaj ob petih je vsakodnevna navada, ne glede na to, ali zunaj divja vojna ali vlada mir, pravijo stoični Angleži.

Čaj se je iz angleške visoke družbe kmalu razširil med vse sloje prebivalstva. Ljudje so ga imeli za zdravilno pijačo, saj so opažali, da so po pitju čaja manj zbolevali. To je bila sicer zgolj posredna posledica čaja. Razlog za pogoste bolezni med prebivalstvom v 17. in 18. stoletju so bile namreč neurejene higienske razmere v prenaseljenih mestih in zelo onesnažena voda. Ko so pričeli vodo za pripravo čaja prekuhavati, so uničili tudi številne bolezenske klice, kar je prispevalo k boljšemu zdravju populacije in posledično k večji delovni produktivnosti ter razmahu industrijske revolucije.

Čaj je spreminjal svet, v zgodovini je odigral pomembnejšo vlogo, kot bi si morebiti predstavljali. Služil je kot denar in menjalno sredstvo, bil je razlog za revolucije, upore in spopade na svetovni ravni.

Bostonska čajanka

Nekoliko ironično je, da je prav čaj vsaj simbolično pomenil začetek ameriškega osvobajanja izpod angleške oblasti. Angleški priseljenci so čaj v ZDA prinesli konec 17. stoletja, razširjen je bil zlasti v višjih krogih, kjer so prirejali čajanke. Okoli leta 1760 je čaj zasedal tretje mesto med vsemi dobrinami, ki so jih uvažali v Novi Angliji, kot se je takrat imenovala kolonija v Severni Ameriki. Anglija, ki se je znašla v finančni krizi in je iskala dodaten vir prihodkov, je čaj visoko obdavčila. To je po vsej Novi Angliji sprožilo močan val nezadovoljstva; 16. decembra 1773 so člani prostozidarske lože Saint Andrew, preoblečeni v Mohikance, v bostonskem pristanišču vdrli na tam zasidrane ladje Vzhodnoindijske družbe in v morje pometali 342 zabojev čaja. Ta dogodek, ki se je v zgodovino zapisal kot Bostonska čajanka, pomeni začetek ameriškega osvobajanja in nastanka ZDA.

V ZDA še vedno obstaja Gibanje čajank in se v zadnji letih celo krepi. Gre za ultra konzervativno gibanje, ki za svoje politične cilje zavestno obuja teme, podobe in slogane, ki spominjajo na tiste iz predrevolucionarnega obdobja.

Opijski vojni

Zaradi čaja so se bile tudi vojne. Med največje sodita obe opijski vojni med Anglijo in Kitajsko v 19. stoletju, ki sta dodobra premešali karte na takratnem političnem in trgovinskem zemljevidu sveta. Razlog za te vojne je bilo neravnovesje v blagovni menjavi med Kitajsko in Evropo. Evropa je imela zelo malo stvari, ki jih je lahko ponudila kitajskemu trgu v zameno za čaj. Nekaj časa je plačevala s srebrom, ko pa je tega začelo primanjkovati, so Evropejci Kitajcem ponudili opij. Kmalu je vsa Kitajska postala zasvojena z opijem. Kitajci so se temu uprli in v dveh opijskih vojnah je bila Kitajska poražena.

Po mnenju umetnostnih zgodovinarjev je bila v teh vojnah Kitajski prizadejana največja kulturna škoda v zgodovini, saj so Francozi in Angleži požgali poletno rezidenco kitajskih cesarjev v bližini Pekinga, ki je obsegala več kot dvesto objektov in templjev z umetninami iz vseh delov Kitajske. Po prvi opijski vojni leta 1842 so Angleži prevzeli tudi nadzor na Hongkongom, ki je ostal britanska kolonija vse do leta 1997. Ponižanje, ki so ga Kitajci doživeli v teh vojnah, še vedno vpliva na odnose med Kitajsko in Zahodom.

Čajne bombe

Kljub priljubljenosti čaja v Evropi pa v tem delu sveta dolgo ni bilo znano, da vsi čaji, tako črni kot zeleni in vsi drugi, izvirajo iz listov iste rastline - čajevca. Na različne okuse posameznih vrst čaja pa vplivajo klima, sestava tal in nadmorska višina na območju, kjer rastejo čajni grmi. Najfinejši indijski čaj darjeeling denimo gojijo na višini 1000 do 2400 metrov na južnih obronkih Himalaje. Še večji vpliv pa ima postopek predelave oziroma stopnja fermentacije. Na tej osnovi delimo čaj na štiri osnovne vrste.

Beli čaj sestavljajo samo posušeni nefermentirani listi čajevca. Samo najboljše rastline so primerne za to vrsto čaja, ki je znan tudi kot cesarski čaj. Pridelava zelenega čaja poteka z minimalno fermentacijo, saj postopek ustavijo s toploto. Čaj je rumenkasto zelene barve. Čaj oolong pridobivajo s postopkom delne fermentacije, ki traja dlje kot pri zelenem čaju, a manj kot pri črnem. Črni čaj pridobivajo s popolno fermentacijo in daljšim časom sušenja, čaj je jantarne barve in izrazitega okusa.

Zaradi priljubljenosti in široke uporabe črnega čaja v Angliji nekateri trdijo, da so črni čaj "izumili" prav Angleži, čeprav po pomoti. Čaj, ki so ga prevažali na ladjah iz Indije, je na dolgi poti začel gniti, torej fermentirati. Varčni Angleži so ga kljub temu želeli uporabiti in so ugotovili, da je celo bolj aromatičen. A zgodba ne drži, črni čaj naj bi na Kitajskem poznali že davno prej.

Prav tako naj bi Angleži po naključju "izumili" tudi earl grey, danes najbolj priljubljeno vrsto aromatiziranega črnega čaja. Čajni listi, ki naj bi jih hranili skupaj s sadeži bergamotke, vrste citrusa, naj bi se navzeli njihovega vonja in arome. Danes ta čaj proizvajajo z dodajanjem naravnega olja bergamotke. Za aromatiziranje čajev uporabljajo tudi najrazličnejše druge dodatke.

Skoraj gotovo pa so bili Angleži prvi, ki so začeli piti čaj z mlekom. To naj bi začeli početi zaradi strahu, da bi krhki porcelan dragocenih čajnih skodelic ob stiku z vročo vodo popokal ali bi čaj na skodelicah pustil temne sledi. Zato so v skodelico najprej nalili hladno mleko, nato pa dodali čaj. Sčasoma je mleko postalo nepogrešljiv dodatek.

Danes pogosto uporabljamo čaj v filter vrečkah, ki pa je slabše kakovosti, saj vsebuje zdrobljene liste. Za izumitelja čajne vrečke velja trgovec s čajem Thomas Sullivan iz New Yorka, ki je leta 1908 svojim strankam poslal čajne vzorce v majhnih vrečkah iz gaze, ki so se izkazale za izredno uspešne. Med prvo svetovno vojno je nemški proizvajalec Teekanne s čajem v vrečkah iz gaze oskrboval vojake na fronti. Vrečke so dobile ime čajne bombe.

Svetovni dan čaja 15. december

Največje pridelovalke čaja so Indija, Šrilanka (tu so čaj začeli pridelovati šele pred dobrimi sto leti), Kitajska, Japonska, Indonezija, Kenija in Rusija. V pridelavi in predelavi čaja je še vedno potrebnega ogromno ročnega dela. Najbolj kakovostne in najdražje vrste čajev oberejo le ročno. Najboljši so najmlajši vršički z listnimi popki, sicer pa vedno oberejo le vršiček in dva lista pod njim. Izkušeni obiralec čaja lahko nabere tudi do 25 kilogramov zelenih listov na dan, kar zadostuje za približno štiri do šest kilogramov čaja.

Velike korporacije nabiralce še vedno nekaznovano izkoriščajo, poleg nizkih plač pa predstavlja ogromen problem otroška delovna sila in delo žensk, ki je manj cenjeno in manj plačano kot moško. V opomin na izkoriščanje premnogih delavcev na področju Azije, Afrike in Južne Amerike so na Svetovnem socialnem forumu, največjem zborovanju aktivistov na svetu, leta 2004 odločili, da bodo na problematiko nabiralcev čaja opozarjali vsako leto - 15. december je tako postal mednarodni dan čaja.