Zvezdana Bercko
Svoje najbolj znamenite vloge se je v poznih letih, obolel za Alzheimerjevo boleznijo, le še nejasno spominjal, a kot doktor Živago tudi skoraj 60 let po nastanku filma in skoraj sedem let po smrti še vedno živi v spominu številnih generacij.
Omar Sharif se je rodil kot Michel Demitri Shalhoub 10. aprila 1932 v Aleksandriji v Egiptu, v družini libanonskega in sirskega porekla. Vzgajan je bil kot katoličan. Na univerzi v Kairu je diplomiral iz matematike in fizike, po diplomi pa je delal v očetovi trgovini z lesom in sanjal o študiju igre na kraljevi akademiji v Londonu. A že predtem so ga opazili egiptovski filmski producenti in mu leta 1954 ponudili vlogo v filmu Shaytan al-Sahra režiserja Youssefa Chahina. Že v naslednjem filmu istega režiserja, Siraa Fil-Wadi, je imel glavno moško vlogo. Njegova soigralka je bila tedaj že zelo znana Faten Hamama. Leto kasneje sta se poročila, zaradi nje je prestopil v islam in prevzel ime Omar Sharif. S soprogo je igral v številnih pretežno romantičnih egiptovskih filmih. Par je imel sina Tareka, ločila sta se leta 1974. Sharif se ni nikoli več poročil, a je imel še enega sina, Robina, iz kratkega razmerja z italijansko novinarko Lulo de Luca.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Omar Sharif je v svoji karieri snemal tudi v studiih jugoslovanskega Avala filma, kjer so postavili kraljestvo Džingiskana, ki ga je v istoimenskem filmu igral leta 1965.
Sharif je bil tudi eden najbolj znanih igralcev bridža na svetu. O tej igri s kartami je napisal več knjig. Prav tako je posodil ime računalniški igrici Omar Sharif Bridge.
Med arabsko pomladjo je januarja 2011 pozval takratnega egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka, naj odstopi, hkrati je izrazil dvom o politiki Muslimanske bratovščine.
Doktor Živago velja za eno najlepših in najpretresljivejših ljubezenskih zgodb v svetu umetnosti.
Zimske scene za film so bile posnete v Španiji, kjer so morali več kilometrov travnikov v ozadju posuti z umetnim snegom. Led v notranjosti zasnežene in zaledenele palače Varikino pa je v resnici bel vosek.
Nominacija za oskarja za jahanje kamel
Med zvezdnike svetovnega ranga se je prebil v svojem prvem filmu v angleščini, v zgodovinski epopeji Lawrence Arabski režiserja Davida Leana, v kateri je leta 1962 nastopil ob Petru O'Toolu. Sharif je kasneje večkrat dejal, da je bil presenečen, kakšno slavo mu je prinesel ta film, v katerem ni počel nič drugega, kot jahal na kameli iz enega kota kadra v drugega. Vseeno mu je vloga prinesla nominacijo za oskarja za najboljšo stransko vlogo, ta se mu je sicer izmaknil, dobil pa je zlati globus.
V šestdesetih letih je kariero uspešno nadaljeval s širokim spektrom vlog, med snemanjem Džinkiskana pa je slišal, da se David Lean pripravlja na snemanje ljubezenske drame iz časa oktobrske revolucije Doktor Živago po romanu ruskega nobelovca Borisa Pasternaka. Sharif je bil navdušen nad romanom, a se je videl v eni stranskih vlog, režiser pa mu je dodelil kar glavno, vlogo zdravnika in pesnika Jurija Živaga. Pravice za snemanje filma je odkupil italijanski producent Carlo Ponti, saj je hotel, da bi v vlogi Lare zaigrala njegova žena Sophia Loren. David Lean pa Sophie Loren ni videl v filmu, ker je menil, da je previsoka za vlogo Lare, ki jo je potem odigrala Julie Christie, v vlogi malega Jurija pa je nastopil tudi Sharifov sin Tarek.
Nobelovec brez nagrade
Doktor Živago, roman ruskega pisatelja Borisa Pasternaka, je osebna in filozofska pripoved, ki govori tudi o vidikih sistema in vplivih revolucije na razvrednotenje posameznika. Prvič je izšel novembra 1957 v italijanščini pri milanski založbi Feltrinelli. Leto kasneje je Pasternak prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Lavreat je nagrado najprej sprejel, potem pa so ga sovjetske oblasti prisilile, da se ji je odpovedal oziroma jo je zavrnil.
Nato je bil Živago dolga leta doma nezaželen in pravo veljavo so mu omogočile šele družbene spremembe v devetdesetih letih. Medtem pa je roman na Zahodu postal velika uspešnica, prevedena v številne jezike. V znameniti britansko-ameriški filmski različici, v režiji Davida Leana iz leta 1965, je izpostavljena intimna ljubezenska zgodba med doktorjem Živagom in Laro, ki je postala klasika. V Rusiji so film prvič dovolili predvajati šele leta 1994.
Na Broadwayu so Doktorja Živaga postavil kot muzikal, na odru SNG Opera in balet Ljubljana pa je leta 2016 doživel svetovno premiero kot dramski balet.
Zaradi vloge je moral Sharif skozi zahteven proces beljenja kože in ravnanja las, da bi se iz Egipčana spremenil v prepričljivega Rusa. To ga je skoraj spravilo ob živce, a se je splačalo. Čeprav je film sprva dobil porazne kritike, tudi zaradi dolžine, saj traja več kot tri ure, pa je nato tudi zaradi prepoznavne filmske glasbe Mauricea Jarra postal velika uspešnica. Še danes sodi, upoštevaje inflacijo, med deset filmov, ki so prinesli največ zaslužka. Nominiran je bil za deset oskarjev, dobil jih je pet, tudi za najboljšo glasbo. Sharif je sicer ostal brez nominacije, je pa dobil zlati globus za najboljšo dramsko vlogo.
Med bolj znane Sharifove filme sodita še biografska humorna drama Smešno dekle, v njej je igral z Barbro Streisand, ki je za to vlogo dobila oskarja in zlati globus, ter vohunski triler Tamarindino seme, v katerem je igral z Julie Andrews.
Ljubitelj konjev in kart
Veliko je snemal tudi v kasnejših letih, praktično vse do smrti, posnel je na desetine filmov, a le redki so doživeli opaznejši uspeh. Z zaslužkom je financiral svoje razkošno življenje ter strast do konjev in konjskih dirk. Bil je tudi odličen igralec bridža. Živel je razpet med Francijo, Italijo in ZDA, pozneje pa se je ustalil v Egiptu. Znan je bil kot plejboj, bil je reden obiskovalec luksuznih hotelov, kazinojev in restavracij od Kalifornije do Azurne obale. Občasno je prišel tudi v navzkrižje z zakonom. Leta 2003 je bil obsojen na enomesečno pogojno kazen, ker se je pred pariškim kazinojem spravil nad policista. Sodišče v Kaliforniji pa mu je leta 2005 odredilo obiskovanje tečaja za obvladovanje jeze, ker je po sporu zaradi plačila udaril uslužbenca parkirišča.
Leta 2003 je bil nagrajen z zlatim levom za življenjsko delo na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah. Zadnjo vidnejšo vlogo je odigral leto kasneje v filmu Gospod Ibrahim in cvetovi iz Korana ter zanjo dobil cezarja za najboljšega igralca. Je tudi eden redkih prejemnikov Eisensteinove medalje, podelili so mu jo za njegov prispevek k filmski umetnosti in spodbujanje kulturne raznolikosti. Govoril je pet jezikov - arabsko, angleško, francosko, italijansko in špansko.
Kot verižni kadilec je imel težave s srcem že v začetku devetdesetih let, imel je operacijo na srcu, preživel je lažji infarkt. Maja 2015 so sporočili, da ima Alzheimerjevo bolezen, manj kot dva meseca kasneje, 10. julija 2015, pa je po srčnem napadu umrl v bolnišnici v Kairu, tam je tudi pokopan.
