Med pandemijo covida-19 je bila izguba sposobnosti zaznavanja vonja med glavnimi simptomi te bolezni. Skoraj štiri leta pozneje se eden od petih prebivalcev Velike Britanije (verjetno je tako tudi drugod) še vedno sooča z zmanjšano sposobnostjo zaznavanja vonja, medtem ko eden od dvajsetih poroča celo o anozmiji oziroma popolni izgubi sposobnosti voha. Eden redkih načinov, na katere si lahko povrnemo izgubljeno sposobnost vonjanja, so vonjalni treningi. Pa lahko te naredimo še bolj učinkovite? Vonjalni trening je metoda zdravljenja, ki jo strokovnjaki priporočajo ljudem, ki so izgubili sposobnost zaznavanja vonja in bi si jo radi povrnili. Gre za preprost proces, ki vključuje vsakodnevno njuhanje različnih vonjav - običajno eteričnih olj, zelišč in začimb. Olfaktorni sistem ima edinstveno sposobnost regeneracije senzoričnih nevronov (živčnih celic). Podobno kot izvajanje vaj v okviru fizioterapije pomaga povrniti sposobnost gibanja po poškodbah, redno izpostavljanje vonjavam pomaga povrniti sposobnost zaznavanja vonja, ki jo je pacient izgubil ali zaradi okužbe ali zaradi katerega drugega vzroka, denimo zaradi poškodbe glave.
Vonjalni treningi so dolgotrajni
Več študij je pokazalo, da so vonjalni treningi v laboratorijskih razmerah učinkoviti. Toda nedavne ugotovitve nakazujejo, da v realnih razmerah morda ni tako. Eden od razlogov je, da gre pri vonjalnih treningih za dolgotrajno zdravljenje. Več mesecev lahko namreč traja, da pacienti zaznajo katerikoli vonj; pri nekaterih se to ne zgodi nikoli. Da bi to spremenili, znanstveniki preučujejo, kako bi lahko vonjalne treninge izboljšali. Zelo zanimiva je ideja, da bi informacije, pridobljene z drugimi čutili, oziroma "intermodalne asociacije" uporabili pri vonjalnih treningih ter tako spodbudili zaznavanje vonja in izboljšali rezultate. Pri intermodalnih asociacijah gre za težnjo po povezovanju senzoričnih namigov različnih čutilnih (senzornih) sistemov. Svetlobo denimo povezujemo z glasnostjo, višino glasu z velikostjo, barve s temperaturo, mehkobo z okroglimi oblikami, koničaste oblike pa s hrapavostjo. V okviru preteklih študij se je izkazalo, da te asociacije precej vplivajo na procesiranje senzoričnih informacij, zlasti ko gre za zaznavanje vonjev.
Ko rečemo, da ne moremo okusiti hrane, v resnici mislimo, da je ne moremo vonjati.
Nedavne raziskave so pokazale, da na sposobnost zaznavanja vonja vpliva kombinacija različnih senzoričnih dražljajev. Senzorični namigi, kot so barva, oblika in višina glasu, imajo pomembno vlogo pri sposobnosti pravilnega zaznavanja in poimenovanja vonjev, vplivajo pa tudi na občutenje prijetnih in neprijetnih vonjav ter njihove intenzivnosti.
Rumenih jagod ne vonjamo
V okviru neke študije so udeleženci morali opraviti test, s katerim so izmerili njihovo sposobnost ločevanja med različnimi vonji. Pokazali so jim rdečo ali rumeno barvo, obris jagode ali limone ter kombinacijo obeh barv in oblik. Izkazalo se je, da so ustrezne asociacije med vonji in barvami (denimo rdeča barva in jagoda) povezane z boljšo sposobnostjo zaznavanja vonjav v primerjavi z vonji in barvami, ki jih udeleženci niso povezali med seboj (denimo rumena barva in jagoda). Čeprav raziskave, v okviru katerih znanstveniki preučujejo, kako bi lahko s temi intermodalnimi asociacijami izboljšali metode zdravljenja izgube sposobnosti vonjanja, še trajajo, so nekatere že prinesle obetavne rezultate.
V okviru nedavne študije, katere cilj je bil proučiti, ali je mogoče učinke vonjalnih treningov izboljšati s pomočjo intermodalnih asociacij, so udeleženci gledali videoposnetek z zvoki, ki so se ujemali z vonjavami, ki so jih njuhali v okviru vonjalnega treninga. Izkazalo se je, da se je po zaslugi kombiniranja intermodalnih interakcij in vonjalnega treninga vohalna sposobnost udeležencev študije izboljšala bolj kot samo z vonjalnim treningom. Rezultati nedavnih študij so torej zelo obetavni in prinašajo nova spoznanja na področju olfaktorne (vohalne) znanosti. Znanstveniki upajo, da bodo na podlagi vsega tega lahko razvili učinkovitejše načine za obnavljanje sposobnosti zaznavanja vonjev. Vonjalni trening je za zdaj ena najboljših metod, po kateri lahko posežejo ljudje, ki so iz različnih razlogov izgubili sposobnost vonjanja. Prav zato bi jih morali spodbujati, da vztrajajo pri njem, saj pomeni zanje najboljšo možnost za ozdravitev.
(Avtorici prispevka sta Emily Spencer, doktorska kandidatka na področju olfakcije, Univerza Napier v Edinburgu, in Jane Parker, izredna profesorica kemije okusov, Univerza v Readingu.)
Nenavadna dejstva o vonju
1. Okušamo tudi z nosom
Mnogi mislijo, da ljudje okušamo samo s svojimi okušalnimi brbončicami. Toda te majhne bradavičaste vzboklinice na jeziku lahko zaznajo le, ali je nekaj sladko, slano, grenko, kislo ali umami (spoj vseh štiri osnovnih okusov). V resnici okušamo tudi s svojim nosom, očmi in ušesi. Okusi oziroma arome, ki jih zaznavamo, medtem ko uživamo v svoji najljubši hrani, so kombinacija signalov, ki jih prejemamo od vseh svojih čutil. Naloga možganov je, da interpretirajo te signale in nam povedo, ali nas utegne hrana popraskati po grlu, ali je krompir zažgan, ali je zelje preveč kuhano ali je sadje dovolj zrelo. Te arome zaznavajo receptorji na koncu nosu, ki posredujejo signale v olfaktorni bulbus, kjer so procesirani. Informacija potem potuje v možgane, ki nam povejo, kakšni sta kakovost in intenzivnost arom (ali vonjav) okoli nas in v hrani, ki jo jemo. Ko rečemo, da ne moremo okusiti hrane, v resnici mislimo, da je ne moremo vonjati.
2. Virusne okužbe vplivajo na vonj
Splošno znano je, da lahko navaden prehlad povzroči izgubo sposobnosti zaznavanja vonjav, čeprav običajno samo začasno. Toda nekaterim ljudem se po preboleli okužbi, denimo po navadnem prehladu, vnetju sinusov ali okužbi zgornjih dihalnih poti, sposobnost vonjanja ne vrne. Okrevanje lahko traja več let, medtem ko se pri nekaterih to ne zgodi nikoli. Pri večini ljudi se v zgodnjih fazah okrevanja razvije parozmija (nesposobnost možganov, da ustrezno identificirajo vonje). Pacienti so tedaj sposobni zaznati nekaj vsakdanjih vonjav, vendar so te močno spremenjene in običajno neprijetne. Te nove vonjave zelo težko opredelijo, vendar jih pogosto opišejo kot vonj po zažganem, pokvarjenem, gnilem ali kanalizaciji. Kava, čokolada in meso so najpogostejše "žrtve". Zaradi česa se to zgodi, ostaja uganka.
3. Vonjalni trening izboljša počutje
Vonjalni trening je vadba, ki lahko ljudem z anozmijo pomaga, da si povrnejo sposobnost zaznavanja vonjav. Raziskovalci menijo, da lahko s sistematičnim treniranjem nevronov za vonj spodbudimo njihovo rast in obnavljanje, podobno kot s fizioterapijo spodbudimo zdravljenje poškodb. To tehniko so začeli najprej uporabljati v Nemčiji, v okviru nje pa morajo pacienti vsaj dvakrat na dan več mesecev aktivno njuhati različne vonje in se osredotočati nanje. Nedavna študija, pri kateri so sodelovali starejši ljudje, je pokazala, da se po zaslugi vonjalnega treninga ni le izboljšala njihova vonjalna sposobnost, ampak tudi njihova verbalna sposobnost in vsesplošno počutje.
4. Ljudje lahko vonjajo kot psi
Ste se kdaj čudili sposobnosti psov, da sledijo vonjem, in se spraševali, zakaj jim ne moremo slediti tudi ljudje? Raziskava iz leta 2017 je pokazala, da jim lahko sledimo. Ne moremo se sicer pohvaliti z optimiziranim pretokom zraka skozi nos, kakršnega imajo psi, toda z malo vaje - in če se spustimo na višino pasjega smrčka - lahko dokaj učinkovito sledimo vonju čokolade, razmetane po polju.
