Če je človek pred objektivom fotografa sam, mu je po navadi nerodno. Kam usmeriti pogled, se smejati, se držati resno. Gledati v objektiv, za katerim so oči, ki te gledajo skozi prepreko in onemu na drugi strani dajejo prednost. Kam dati roke, kako postaviti noge. Če je portretirancev več, kako se razmestiti, kako stati ali sedeti v odnosu drug do drugega. Se gledati med sabo ali gledati fotografa. Gledati namišljeno točko? Kdo bo stal, kdo sedel. Se bo kdo koga dotikal. Prijel za ramo, za roko? Posamični in skupinski portreti so zato velikokrat predvsem odsev zadrege fotografiranega trenutka. Koliko so se fotografi ukvarjali in koliko se ukvarjajo s tem, da portretirance sprostijo, da jih ujamejo z njihovimi sproščenimi obraznimi mimikami in telesnimi gestami? Jim je pomembno, da imajo pred sabo sproščene ljudi? Ali jih raje postavijo v zadovoljujočo kompozicijo in v pravo osvetlitev, za njihovo počutje in posledično neverbalno sporočilnost pa jim ni mar. Vsekakor končni izdelki redko kažejo sproščenost, ležernost pa vidimo kvečjemu na fotografijah, ki so posnete v družinskem krogu. Ujame jo po navadi le fotograf, ki je s portretiranci tesno povezan. Včasih pa se le zgodi. Včasih se ležernost prikrade tudi na fotografije, recimo na družinske portrete, in razkrije ne le videz upodobljencev, ampak tudi njihova medsebojna razmerja.
Kemija je očitna
Že dolgo mi je zelo ljuba fotografija, na je kateri razmeroma mlad par s štirimi otroki in dvema mlajšima dekletoma. Ne morem se nagledati njunih rok. Sedita na stolih nekje na nekem vrtu - fotografija nima na hrbtu nikakršnih podatkov, zato je nemogoče vedeti kdo je na njej, kje in kdaj so živeli, pa kljub temu posnetek skoraj žari. Drug drugemu sta roko položila na nogi, ona je njega prijela presneto visoko, on njo za koleno, čeprav ne sedita tesno skupaj. Zelo očitno je med njima kemija. Zdi se celo, da imata na obrazu rahlo zarotniški izraz. Da bosta, ko bo fotografiranje mimo, prosila tisti dve dekleti iz druge vrste, da malo popazita njune otroke, sama pa bosta šla nekam in se prijela še tesneje. Brez prisotnosti fotografa.
Njun dotik je tako privlačen pogledu, da se moram skoraj prisiliti, da pogledam še preostale. Štirje mali otroci, tri deklice približno iste starosti in malo starejši deček. In kdo sta mladi ženski v ozadju? Ena bi lahko bila sestra sedeče, saj sta si rahlo podobni. Druga, temnejših las in rahlo ostrega pogleda, jima ni podobna. Kaj jih torej veže? Zakaj so se postavili pred objektiv fotografa, ki je ujel njihovo podobo, ob tem pa mimogrede še njuno strast. In za več kot sto let ohranil ostrino v očeh - vsaj njune delujejo neverjetno živo.
Najmlajši ne občuti zadrege
Ljudje na drugem posnetku so posedli kar na tla, na travo, ko jih je oko kamere beležilo pred nekim košatim zelenjem. Spet starša in otroci, očitno. Sproščeno zleknjeni in rahlo naslonjeni - žena na moža, ki sede, nagnjen rahlo naprej, objema najmlajšega otroka v svojem naročju. Ta je prekrižal nogici, in čeprav je videti zvedavo, ni videti, da bi bil v zadregi. Starejša otroka, deček in deklica, sta prav tako videti ležerna. Ona kar v beli obleki in krasnih belih škorenjcih, mama ima podobne temne, sedi na travi. Deček za razliko od drugih štirih ne gleda proti fotografu, ki lovi njihovo sproščeno razpoloženje. Fotografija pušča vtis, da so med sabo zelo povezani - čeprav gledamo družino, ki je zdaj, ko to beremo, zaradi časovne razlike čisto drugačna ali pa je sploh ni več in živijo samo še njihovi potomci. Vtis gre z lahkoto skozi čas. Kaj pa snov? Kje so po vseh teh letih prelepi škorenjci, mamini temni in hčerkini beli?
Odtis ležernosti
Še zadnja fotografija - brez žiga, brez napisa, brez navedbe kraja in časa nastanka. Ampak tudi ta z odtisom ležernosti. Tudi oni so nekje na prostem. Ni videti, da bi jih odpadanje opleska tik za glavo edinega moškega na posnetku kaj motilo. Tudi fotografa očitno ni. Tokrat, za razliko od mnogih že videnih posnetkov, vidimo sedeti ženske, medtem ko moški stojijo. Že druga taka fotografija v nizu. Mama je sebe in tri hčerke oblekla v vzorčaste obleke, kar daje posnetku pridih nekakšne mimogredočnosti, če smem tako reči. Sebi in eni od hčera jo je sešila, ali pa jo je sešil nekdo drug, iz enakega pikčastega blaga. Druga hči ima obleko iz blaga z nekaj manjšimi pičicami. Tretja, najmlajša, je rožasta. Pikice so celo na bluzi najstarejše ženske, ampak tako drobne, da jih je komaj videti. Kite na dveh malih glavah, predpasniki čez obleke štirih žensk in deklet. Mama in enakopikčasa hči se držita za roki. Zelo sproščeno.
Ludvik Kieser. Fotograf
Deček na Kieserjevi fotografiji, Milan, najstarejši otrok matere z zaskrbljenim pogledom, njemu gre izmišljena zgodba. Pozneje, na gimnaziji je imel sošolca, s katerim sta se močno spoprijateljila. Ime mu je bilo Jaro, imel je, med drugimi, češke prednike. Prebivali so v hiši v Wildenrainerjevi ulici, v smeri proti kolodvoru, za sodiščem. Tu in tam ga je obiskal, imela sta podobne študijske ambicije. Ob enem od takih poletnih obiskov, ravno sta debatirala o neki literaturi, hiša pa je bila polna zvokov, sta si mladeniča stole odnesla na dvorišče, da bi v miru premlevala, kar sta se namenila. Dvorišče Dolarjeve trinadstropnice je bilo od sosednjega ločeno z visokim lesenim plotom. V njegovo bližino, v najbolj senčni del, sta posedla, se pogovarjala in pila vodo, v kateri so plavale rezine limone. Vroče je bilo. Ko sta bila najbolj zatopljena, je na sosednjem dvorišču začelo enakomerno ropotati. Jaro in prijatelj sta poskušala ohranjati koncentracijo pri pogovoru, čeprav je udrihanje postajalo vse glasnejše. Plot je bil sicer visok, ampak med deskami so bile čisto ozke špranje. Ker zvok ni pojenjal, sta fanta, ne da bi se domenila, začela kar od tam, kjer sta sedela, škiliti skozi špranjice. Ujela sta več ali manj samo roko, ki je zamahovala in z vsakim zamahom očitno sprožila zvok. Je pa bila špranja preozka, da bi videla celo postavo. Poskusila sta odmisliti zvoke in nenavadno sliko, ki sta jo ujela, in debatirati naprej. Ni šlo. Obema se je v mislih, namesto zgodbe, ki sta jo razčlenjevala, risala slika pojave na sosednjem dvorišču, predvsem pa tistega, po čemer naj bi bila udrihala. Radovednost se je razraščala … "Čigava je ta hiša"? je vprašal Milan. "Bergova, usnjarja z Lenta," je rekel Jaro. "Misliš, da je to on?" "Mah, ne verjamem, on sploh ne živi tu, hiša je njegova, ampak on sam živi v velikanski vili ob parku." Radovednost, kaj dela lastnik roke, ki sta jo videla skozi špranjo, je postajala neobvladljiva. Gnala ju je, da sta v nekem trenutku opustila literarno debato in potihem stopila bliže - vsak k eni od špranj. Čeprav je njuna domišljija, zagnana tudi z vsebino knjige, o kateri sta prej razglabljala, prej slikala neverjetne podobe dogajanja na drugi strani, je zdaj razširjena slika nedvoumno pokazala povsem banalen prizor - mož na drugi strani je sekal drva. Sredi poletja, v sončni pripeki. Ko sta ga videla, jima je postalo jasno, da bi zvok, če ga le ne bi sama napolnila z namišljeno vsebino, lahko prepoznala že prej. Močen udarec in nato rahli trki koščkov lesa, ki so padali na kup. Ampak, kdo bi v tem letnem času pomislil na kaj takega. Milanu se je zdel možak, zdaj, ko ga je videl tudi v obraz, nekam znan, ker pa sta stala čisto ob plotu, ni mogel vprašati Jara, kdo da je. Moški pa, kot da bi slišal njegove misli, je naenkrat prenehal udrihati in pogledal v njuno smer. Morda ju je zaznal, morda se mu je zazdelo, da je opazovan, čeprav se skozi plot na drugo stran ne bi bilo smelo videti. A pogled je včasih otipljiv. Nekaj časa je pritajeno miroval, fanta na drugi strani sta otrpnila v nelagodju s kančkom občutka krivde, potem pa je naravnal naslednji kos lesa in ponovno močno zamahnil. Spet je povzročil zvok razklanja in potem za spoznanje rahlejša zvoka dveh kosov, ki sta drug za drugim padla na kup že nasekanega lesa.
Ko sta se fanta vrnila v stanovanje in jima je Jarova mama postregla s hladno sladko-kislo limonado in doma pečenimi damskimi kapricami, je Milanu z bujno domišljijo naphana slika moža na sosednjem dvorišču še vedno plesala pred očmi. Ni se mogel spomniti, od kod mu je znan. Dokler ni Jarova mama rekla: "Kieser pa v tej vročini drva cepi. Mar bi počival." Kieser, Kieser, Kieser, kdo je že to? Posvetilo se mu je. Ludvik Kieser. Fotograf. Tisti, ki jih je nekoč prišel fotografirat na domače dvorišče. Svoje dni je imel atelje v Gregorčičevi, pred nekaj leti pa se je preselil v mesto. Očitno je stanoval v Wildenrainerjevi in se je sredi poletja pripravljal na zimo.
