Zapečkarski, kot smo za praznike, si izlet običajno zamislimo do stojnice s kuhanim vinom na bližnjem trgu, s sorodniki ali prijatelji, vsa čast pa tistim, ki so se zadnje dneve lanskega leta podali v tople kraje, tudi na drug konec sveta.
Izleti z avtomobili so veliko enostavnejši v toplejših mesecih, pozimi je preveč odvisno od vremena in drugih pogojev. Prva ideja je padla - pojdimo pogledat lučke čez mejo, izkoristimo še dan za nakupe pri severnih sosedih in naredimo nekaj lepih posnetkov avtomobila Hyundai Kona na prazničnem avstrijskem Koroškem in v Celovcu. Tudi zato, ker je pri nas državni praznik, Avstrijci pa delajo, ker je na naši strani vse temno pod oblaki, za Karavankami pa se kaže modro nebo.
Labotska dolina (Lavanttal) je od nekdaj večinsko avstrijska, vseeno imajo kraji tudi slovenska imena
S kono smo splezali čez Ljubelj in se na drugi strani spustili v Dravsko dolino, pokrito z meglo, tisto iz risanke o palčku Smuku - da bi jo lahko rezal. Da tega, da jo je avto, pred tem opran za poziranje, skupil v prvi senčni legi z mokro cesto, sploh ne izpostavljamo. Izlet v Celovec se je sfižil, kot se je le lahko. Še najbolj zanimiva je bila primerjava našega in njihovega istoimenskega trgovca, a o tem kdaj drugič (kje je kakovostnejša in cenejša roba, si lahko mislite).
Poskus številka 2, dober dan pred iztekom čudnega leta triindvajsetega, je nastal po naključju. Pojdimo iskat sneg, ker pri nas pač vlada nekaj, kar je kvazi posledica kvazi globalnega segrevanja (včasih smo tudi temu rekli zima). Če ga ni v dolinah, ga je v visokogorju, spet pri naših sosedih. Tam, kjer se Drava prelije v Slovenijo, se nekaj lučajev od meje začne Labotska dolina. Po njej teče reka Labotnica, ki izvira tik nad dolino Mure in Zeltwegom, že skoraj na avstrijskem Štajerskem. Na obeh straneh doline sta dve masivni alpski pogorji, ki potekata v smeri sever-jug. Zahodna je Svinja planina (pa ne po pujskih, pač pa po tem, da so tam kopali svinec, čeprav so sosedje potem nekoč to prevedli prav v Saualpen - pa smo pri pujskih). Na vzhodni strani so Koralpe, priljubljena točka za smučanje, veriga pa se konča prav s 1522 metrov visokim Košenjakom na slovenski meji nad Dravogradom.
Še po nečem je znana ta nesrečna Labotska (Lavanttal) dolina - da je slovenski del prebivalstva v njej precej zanemarljiv, že v času plebiscita leta 1919. Avstrijci so ta skrajni vzhodni del Koroške med Dravo in na obeh straneh Svinje planine uspeli stlačiti v cono A in skoraj 90 odstotkov za Avstrijo je potem pretehtalo tudi skupni rezultat v coni A, kjer je svet južno od Drave večinsko glasoval za Jugoslavijo, vključno s Celovcem. Ampak ja, danes na tem območju spet živi veliko Slovencev, ki so se tja preselili s trebuhom za kruhom z naše strani meje.
Široka dolina, po kateri vsako leto potujemo na dirko F1 v Spielberg, ima kar nekaj znanih krajev. Takoj za mejo je Labot (Lavamund), potem Sveti Pavel (St. Paul) s svojim veličastnim samostanom in gospodinjsko šolo, ves čas pa je desno od ceste visok breg, na vrhu posut s svežim snegom, medtem ko je nižje že vse skoraj v pomladansko zelenih odtenkih. Naprej od Svetega Pavla gre trasa nove Koralmske železnice, ki povezuje Celovec z Gradcem in bo leta 2025 potovanje s treh ur skrajšala na 45 minut. S kono smo se ustavili na velikem terminalu, ki je že zgrajen, čeprav proga v celoti še ni prevozna. Najbolj fascinantni odsek koridorja med Baltikom in Jadranom se začne prav tam in gre pod Koralpami - 27-kilometrski predor Semmering.
Naslednja postojanka je Sveti Andraž (Sankt Andra) sredi Labotske doline. Majhno mestece je znano po nečem drugem - 1859. je škofijo od tam v Maribor prestavil Anton Martin Slomšek in pod njo združil velik del slovenskega življa. Ker se glavna opatija skriva za zidom, je dovolj portret pred baziliko Marije Loreto, za katerim je še frančiškanski samostan. Čez nekaj kilometrov sledi največje mesto v Labotski dolini, Volšperk (Wolfsberg). Z 280 km2 je četrta največja občina v Avstriji in daje precej zaspan občutek, naslanja se na lesno industrijo, od tu pa je tudi dirkač Patrick Friesacher, ki je dirkal tudi v F1. Sneg pa se še vedno skriva le na vrhu obeh alpskih masivov.
Na izlet smo se podali z novim avtomobilom Hyundai Kona 1.6 Hybrid. Druga generacija simpatičnega kompaktnega križanca s 4,3 metra dolžine ima precej futuristično obliko, predvsem jo dopolnjujejo LED-svetila čez celotno širino spredaj in zadaj. Tudi notranjost je še korak naprej od predhodnika - vse je digitalizirano, tudi merilniki, v najvišjem nivoju opreme pa smo imeli praktično vse udobje in razvajanje - celo ogrevanje zadnjih sedežev. Hibridna različica kone je sestavljena iz 1,6-litrskega bencinskega motorja s 77 kW (105 KM) in 32 kW elektromotorja (s povprečno močjo 10 kW), moč na sprednja kolesa prenaša šeststopenjski dvosklopčni menjalnik. Motorna kombinacija zna voziti pod šestimi litri porabe, a bo ob malo bolj dinamični vožnji poraba do 8,5 litra. Predvsem je ta pogon namenjen zelo umirjenim in varčno naravnanim voznikom, saj prehitevanja potrebujejo kar nekaj priprave. Premik iz načina ECO v SPORT bo dal za odtenek več živahnosti, a tudi precej več glasnosti. Kona se je izkazala z zelo suvereno in predvidljivo lego in obilico udobja. Tudi ko bo v naši zgodbi končno našla sneg, bo tam povsem domača. Za najbolj opremljeno hibridno kono se boste pogovarjali od 36 tisočakov.
Za Volšperkom se dolina hitro pretegne v sotesko z vasico Franeče - Sveta Gertruda, kjer imajo veliko papirnico in zelo star plavž. Nekaj kilometrov za tem pa zavijemo desno navzgor v ozko gorsko dolino. Naš cilj je vasica na vrhu Koralp, Pratnik (Preitenegg). Na 1000 in nekaj malega metrih živi skoraj tisoč ljudi, ki jih le lučaj severno na civilizacijo z viaduktom spomni avtocesta Celovec-Gradec. Čudovit razgled na Svinjo planino in proti vzhodu štajersko hribovje pripada še marsikateremu bližnjemu zaselku, a Pratnik je poseben še v nečem, kar je bil tudi razlog obiska. Sredi vasice, kjer verjetno vidijo slovenske tablice le pomotoma in potem vsi rahlo izpod obrvi opazujejo prišleke z juga, ki so zmotili njihovo idilo, smo parkirali kono pred mestno hišo (tako piše na napisu) ali vaškim domom. Na drugi strani glavne ceste skozi vas je cerkev svetega Nikolaja, obkrožena s pokopališčem. Na severni steni med dvema cipresama stoji skromno leseno obeležje, kjer sta pokopana Maria in Maximilian Schell, avstrijsko-švicar
ska igralca, skupaj z njuno mamo, gledališko igralko, Dunajčanko Margareto Noe von Nordberg.
Maria Margarethe Anna Schell (1926-2005) je bila ena največjih zvezd nemške kinematografije v petdesetih in šestdesetih letih. 1954. je za vlogo v vojni drami Zadnji most v Cannesu dobila nagrado za najboljšo igralko. Zadnja leta je bila slabega zdravja. 1991. je skušala narediti samomor, sledilo je več infarktov. Zadnjič se je v javnosti pojavila leta 2002 na premieri dokumentarca Moja sestra Maria, ki ga je posnel njen brat, oba sta za delo dobila nemško nagrado bambi. Zadnji desetletji je živela na družinskem posestvu v Zgornjem Pratniku skupaj z mamo. Umrla je 26. aprila 2005 zaradi pljučnice, stara 79 let.
Zgodba o dveh velikih nemško govorečih igralcih, Marii in Maximilianu Schellu, se konča v Pratniku na severu Koralp
Še bolj znan je njen brat, Maximilian Schell (1930-2014). 1962. je prejel oskarja za najboljšega igralca v filmu Sojenje v Nürnbergu (1961). Njegov in Marijin oče (imela sta še brata in sestro, manj znana igralca) Herman Ferdinand je bil švicarski pesnik, pisec in lekarnar. 1938. je družina po priključitvi Avstrije k Tretjemu rajhu prebegnila v Švico. Filmi Maximiliana Schela so imeli največkrat tematiko druge svetovne vojne in nacizma. Ker je tekoče govoril angleško, je bil tudi najbolje plačani nemški igralec v Hollywoodu. Igral je v filmih Vojna simfonija (1968) s Charltonom Hestonom, Primer Odessa (1974) z Jonom Voightom in sestro Mario Schell, Mož v stekleni kletki (1975), Arnhemski most (1977), Železni križ (1977) in Julia (1977). Za Stekleno kletko in Julio je bil še dvakrat nominiran za oskarja. V dnevniku Anne Frank (1980) je igral Anninega očeta. Bil je tudi Peter veliki v istoimenski televizijski seriji in Lenin v seriji o Stalinu (1992), za to vlogo je dobil nagrado zlati globus. Iz zadnjega obdobja pa se ga boste zagotovo spominjali po apokaliptičnem filmu Poslednji udarec kot odtujenega očeta Tee Leoni, s katero na plaži skupaj dočakata padec asteroida. Z rusko igralko Natalijo Andrejčenko je imel hčerko Nastassjo. Maximilian Schell je umrl 1. februarja 2014 v Innsbrucku zaradi pljučnice. Na njegovem pogrebu v Pratniku so se zbrali številni nemško govoreči igralci in filmski delavci ter deželni glavar Koroške Peter Kaiser.
Čez slab mesec bo torej minilo deset let od smrti tega velikega avstrijsko-švicarskega igralca, ki je dobil oskarja že za svoj drugi posneti film. Skupnost v Pratniku ima na vaškem domu njegovo sliko in v avli posebno vitrino z njegovimi priznanji in življenjepisom.
Tudi travniki na višavju severnega pobočja Koralp so bolj kot ne zeleni, je pa zato cesta iz doline v celodnevni senci, kjer se kristali pomrznjenega in nedotaknjenega snega čudovito bleščijo v redkih žarkih, ki tu in tam dosežejo to sotesko - in če ne drugega, je odkrivanje novih krajev, povezanih z velikimi ljudmi in čudovitimi panoramami, slabih 50 kilometrov od slovenske meje, lahko zanimiv in lep prednovoletni izlet. Korejski križanec v svoji hibridni različici je pomalical 5,9 litra na sto kilometrov, ne da bi videl avtocesto, ampak tam zgoraj pri sosedih tik za mejo se tako ali tako ne mudi nikomur.
