Zaključek rokometne kariere Vida Kavtičnika: Konec, ki pomeni nov začetek

Desetega junija je Vid Kavtičnik odigral zadnjo rokometno tekmo v karieri. Soigralci francoskega Nimesa so ga na rokah dvignili v zrak kot kakšnega rimskega gladiatorja. "Tako hitro je vse minilo," je po tem na svoj facebook profil zapisal 37-letni Velenjčan. Vrhunsko športno zgodbo je začel pri šestnajstih v članski ekipi Gorenja, pri enaindvajsetih je že bil v takrat najboljšem evropskem rokometnem klubu Kielu. Deset let je igral za francoski Montpellier, kjer je prišel do drugega naslova evropskih klubskih prvakov. Pred koncem kariere je po eno leto igral še za Pays d'Aix in Nimes. Lani je na evropskem prvenstvu na Švedskem zadnjič nastopil za slovensko reprezentanco, s katero je bil dvakrat na olimpijskih igrah, vrhunci pa so bili leta 2004, ko so postali evropski podprvaki, in leta 2017, ko so na svetovnem prvenstvu osvojili tretje mesto. Takrat je bil Kavtičnik v vlogi kapetana reprezentance.

Po šestnajstih letih v tujini se je ta teden vrnil v domovino. "Pravkar se odpravljam v trgovino po solato," nam je zaupal, ko smo ga - še na francosko telefonsko številko - poklicali za razgovor. Bo sedaj, ko je ena kariera - športna - končana, solato kmalu pobiral z domačega vrta? Se bo lotil stvari, za katere doslej ni imel časa, morda niti volje? "Mogoče res," se o prihodnosti še ni popolnoma izrekel Kavtičnik. "Najprej si bom vzel nekaj časa zase, potem bom poiskal opcije za delo v novem obdobju."

Morda menedžer v ZDA

Na svojem profilu je še zapisal, da ima za prihodnost "odprto srce, vanjo pa zrem z nasmehom na obrazu". Kaj ga torej čaka v prihodnosti? "Opcij je več. Delno želim ostati v rokometu, a ne povsem. Pomagati bi želel mladim igralcem, da pridejo v prave klube. Bil bi njihov menedžer. Lahko bi se vezal tudi za kak klub, da bi mu tovrstno pomagal. A ne bi ostal ozko v rokometu. Odprta ostaja selitev v ZDA, kjer bi bil vezni člen med Evropo, posebej med Francijo in Slovenijo, in ZDA. Poskusil bi se v biznisu, tudi v popularizaciji rokometa v ZDA," okvirne načrte razkriva Kavtičnik.

Hkrati Vida poznamo tudi kot novinarja - v zadnjih mesecih se preizkuša v oddaji ena na ena, v kateri na socialnih omrežjih razkriva zakulisja uspešnih slovenskih športnikov. "Z Matejem Avanzom sva se pogovarjala o tem projektu. Poiskal je sponzorja oddaje in sedaj to teče. Lepo je delati na tak način, spoznavati športnike. A to je samo za 'gušt'. V novinarstvu se profesionalno ne vidim. Me pa taki intervjuji zanimajo, veliko se naučim in hkrati uživam. To bi lahko širili, lahko bi imel še kak dodaten podkast."

Kavtičnik je torej odigral zadnjo tekmo v karieri. "Teh 21 let športne kariere je res hitro minilo. Še nedavno sem bil mulc. Potem sem kot zrel rokometaš razmišljal - saj še imam veliko časa. Sedaj je vse minilo s svetlobno hitrostjo. Fajn je bilo, fajn sem se imel. Kariero sem hotel končati že lani, pa sem jo še raztegnil čez eno leto. Letos smo skoraj celotno sezono odigrali pred praznimi tribunami in to mi je podrlo motivacijo. Nekaj časa nazaj sem sicer že vedel, da prihaja čas, ko se bom moral preizkusiti v drugih stvareh. Kaj bo to, bomo kmalu videli."

Vrhunski šport je krut. Vid se v 21 letih ni uspel izogniti niti poškodbam, po katerih pravi, da se je vrnil še močnejši, bolj osredotočen. So posledice poškodb trajne, ga bodo spremljale tudi v drugi karieri? "Kolena bom nedvomno čutil do konca življenja, a zaenkrat sem ostal kar zdrav. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem se hotel posloviti. Zdrav sem še, lahko se normalno premikam. A vsako leto, ko bi še vztrajal v športu, bi se preveč trošil, izčrpaval telo. Pri teh 37 letih je pravi čas za konec športne kariere. Ostajam mlad, poln energije in imam pravo motivacijo," razkrije Kavtičnik.

Veliko dobrih ljudi

Poleg športnih uspehov Vid izpostavlja ljudi, povezane s športom, ki jih je spoznaval. Ti so naredili šport smiseln. Znano je njegovo prijateljstvo z Nikolo Karabatićem. "Res imam veliko prijateljev po svetu. Nikola je eden takih. Med kariero sem spoznal veliko dobrih ljudi, ki so me oplemenitili. Dali so mi najboljše, kar premorem. Dobre ljudi sem spoznal tako v Nemčiji kot v Franciji. Seveda, ko se preseliš, se kontakti pozabijo, a prijateljstvo ostane in to je dodana vrednost. Ko se odpravljam na počitnice, je skorajda povsod kdo, ki ga lahko pokličem. Potem posediva, kakšno rečeva, ker sva nekaj skupaj doživela. Če se to nadgradi s poslom, je toliko bolje. V karieri sem tudi veliko potoval, veliko videl in to je najlepše."

Vid je bil tak tip rokometaša, ki je hitro prerasel slovenske okvire. Prvi klub v tujini je bil že kar Kiel, takrat vrhunska evropska rokometna sredina, kjer je moral nemudoma odrasti. "Vesel sem, da sem lahko tako hitro odšel v tujino. Kot mlad igralec sem potem igral na najvišjem nivoju. Uspel sem se dvigniti. Zatem sem se preselil v Francijo, kjer sem spoznal drugo kulturo. Veliko se je zgodilo, a tak tip sem, da se nerad oziram v preteklost. Na njo sem ponosen, super je vse, a raje gledam v prihodnost. To me zanima."

No, preden zaključi zgodbo o rokometašu, se je treba spomniti še njegovih nastopov za reprezentanco. Zelo mlad je osvojil prvo medaljo na velikih tekmovanjih, leta 2004 v Ljubljani so slovenski rokometaši prišli do srebra. "Res se mi je hitro vse razvilo, srebro smo takrat osvojili na domačem terenu, v neverjetnem vzdušju. Ko to občutiš, je res nekaj nepozabnega. Potem je spet šlo hitro in naenkrat smo bili na svetovnem prvenstvu v Španiji četrti in kasneje v Franciji tretji. Lepe stvari ostajajo v spominu, slabe pozabiš. A ni bilo samo lepo, prijateljstva smo kovali tudi takrat, ko ni bilo rezultatov. Tudi tistih časov ne bom pozabil. Uradno slovo od reprezentance me še čaka. Covid je vse zavrl, a saj ne bo večno trajal. Razmišljam o poslovilni tekmi, na katero bi povabil vse rokometne prijatelje, soigralce. Slovo, kot se šika."

Vid je šele prispel v Slovenijo, kjer v zadnjih dneh polni baterije. "Z menoj je dekle, načrtujeva morje na Hrvaškem ... Uživali bomo!" zaključi Vid Kavtičnik.