(30 LET SLOVENIJE) Razmisleki mladih ob obletnici njihove države. Tistih najmanj slišanih. Ki vpijejo, pa jih ne slišimo

Ne moreš vedno dobiti tistega, kar hočeš

Kadar preživljam počitnice pri dedku in babici, še vedno najraje poslušam zgodbe iz njunega otroštva in mladosti. Pri tem mi v glavi vztrajno doni tista (nekaterim samoumevna) misel rimskega govornika: "Zgodovina je učiteljica življenja." In česa me je naučila zgodovina? Poleg tega, da svet ni postlan z rožicami, tudi tega, da se svet neprestano in izjemno hitro spreminja. Moj osemletni bosonogi dedek si verjetno ni predstavljal, da bo nekoč imel svoj avtomobil, pametni telefon in QR-kodo kot potrdilo o cepljenju. Tako si tudi jaz težko predstavljam, kakšno bo moje življenje čez 30 ali 50 let. Glede na hitrost razvoja v današnjem svetu pa lahko pričakujem, da bo povsem drugačno od poznanega.
Trenutne razmere sicer ne kažejo najboljših napovedi za prihodnost, zato gredo tudi meni, ki bi me lahko opisali kot brezupno optimistko, nekatere odločitve "sveta odraslih" že pošteno na živce. Morda je za to kriv pogled na ilegalno smetišče v gozdu v bližini mojega doma, morda ignoranca posameznika do družbe, ko zavestno parkira na mesto za invalide in se mu zdi pravilno nošenje maske brezpredmetno, morda pa zgolj dejstvo, da sem se šolala na daljavo, medtem ko so se odpirala nakupovalna središča.
Koronakriza je v meni nakopičila veliko jeze. Bili so dnevi, ko sem si želela na ves glas kričati v televizijski zaslon. Želela sem si, da bi me ljudje slišali. Iz tega trušča je sledila lepa življenjska lekcija, in sicer, tako kot pravijo The Rolling Stones v svoji pesmi, ne moreš vedno dobiti tistega, kar hočeš. Skoraj nemogoče je, da bi bili dandanes, ko je povsod prisotnega toliko kričanja zahtev in idej, vsi zadovoljni s svojim izkupičkom. Zakaj se ljudje in politika obnašamo kot malčki, ki z izbruhi joka in jeze izsiljujejo starše, da dobijo svoje? Že dolgo časa opažam, da ljudje ne znamo več poslušati. Ne znamo tudi ceniti pravičnosti - človekovega dostojanstva ne določajo več njegova dejanja, ampak njegova ideološka prepričanja. Jaz nikakor nočem živeti v takšnem svetu.
Zlahka bi krivdo za svoje obupavanje nad dogajanjem okoli mene in pasivnost pri stvareh, ki me motijo, zvalila na pristojne, na tiste, ki so odgovorni zame in na moje prednike. Lahko bi uporabila cel kup izgovorov. Če ne bi bilo industrijske revolucije, bi še danes dihala svež zrak. Če me ne bi bila starša navadila na uživanje mesnih izdelkov, bi se lahko danes svobodno upirala živilski industriji, ki onesnažuje okolje. Če bi se pristojni v politiki in tisti, ki so jih izvolili, odločali drugače, bi se lahko danes veselila prihodnosti, tako pa se moram sprijazniti s tem, da so mi prihodnost odvzeli že ob rojstvu. Absurd teh stavkov leži v tem, da pozabljam, da imam svobodno voljo. Veliko lažje se je sprijazniti z determinizmom, kot pa vztrajati v želji po napredku, po izboljšanju.
Pogosto se sprašujem, kaj je smisel mojega šolanja in izobraževanja na različnih področjih. Vzame mi veliko časa - veliko dragocenega časa, ki bi ga lahko hipotetično izkoristila za aktivizem ali razvijanje podjetniške ideje, ki bi me finančno dobro situirala. Kljub temu ne želim opustiti šolanja. V šoli spoznavam drugačna mnenja, drugačne poglede na svet in širino znanja. V šoli moram poslušati nadrejene in vrstnike, v šoli sem sama odgovorna za svoje delo. Šola bi morala biti prostor, ki spodbuja kreativnost, nove ideje in aktivno udejstvovanje mladih pri reševanju sedanjih problemov družbe.
Izobrazbo ter mentorje, ki mi jo podajajo, zato zelo cenim in menim, da so tudi edina pot iz družbe, ki se utaplja v prepričanju, da imamo sami vedno in najbolj prav. Naša prihodnost torej ni odvisna samo od tega, kako močno si želimo neke spremembe, ampak tudi od tega, ali smo sami pripravljeni kdaj pa kdaj komu prisluhniti in spremeniti tok ustaljenih navad. Ne bom čakala na dan, ko bo svet postlan z rožicami, potrudila se bom po svojih najboljših močeh, da bo tak postal.

Amber Bervar, 3. letnik, Škofijska klasična gimnazija Ljubljana

Železne naboje zamenjali gumijasti

Slovenska osamosvojitev, 30 let suverenosti, zmaga, ponos so zagotovo ključne besede, s katerimi se soočamo v Sloveniji v zadnjem mesecu. Že sami pogledi na velike plakate ob avtocestah, poteh in številnih ulicah večjih mest v nas porajajo občutke zmagoslavja, ki smo jih dosegli z željo po okušanju svobode pred tremi desetletji v enem (naj)viharnejših obdobij slovenskega naroda. Ob parolah, ki jih najdemo na njih, pa se pojavljajo številne osebnosti z vrha slovenskega političnega prostora, ki se z izpostavljanjem tolčejo po prsih ter si pripisujejo številne, na trenutke precej vprašljive zasluge.
Ob odcepljanju Slovenije ter prehodu iz ene države v drugo ne smemo pozabiti na vrednotni sistem, ki se je ob menjavi spremenil skoraj čez noč. Geslo in načela in vrednote bratstva in enotnosti, ki smo jih zapustili hkrati s skupno državo in smo se jih oklepali pred osamosvojitvijo, smo zamenjali s tistimi, ki veljajo še danes: denar, moč in oblast. Postali smo samostojni in neodvisni ter si v naprej generiranem politično demokratičnem sistemu začeli krojiti lastno usodo. Agresivna reakcija Jugoslovanske ljudske armade je z vojaškimi spopadi dejstvo o nastanku nove države želela zatreti. Podobna situacija tisti izpred 30 let se odvija danes, kjer so po načelu, da za vodenje uspešne države ni potrebna vizija, pač pa divizija, železne naboje zamenjali gumijasti.
Ključnega pomena za razvite demokratične države je politični dialog. V večini visoko razvitih demokratičnih držav se ta kaže kot odgovor na vprašanje, kakšna je primarna naloga medijev. Na tem mestu ne govorim zgolj o pritiskih na medije s strani političnih vrst, pač pa tudi o tistih, ki sovražni govor in svoje (ne)konstruktivno razmišljanje v obliki ošabnih sporočil delijo na raznovrstnih družbenih omrežjih. Ko razmišljamo, kako do uspešne komunikacije med državo in ljudstvom, ne smemo pozabiti na sliko, ki si jo Slovenija v vsem tem času od osamosvojitve gradi v svetovnem prostoru. Kjer zaradi takšnih in drugačnih intrig pogosto izpademo kot majhen, naiven narod, poln ponižnosti ter talenta za hlapčevanje. Bili so časi, ko je Slovenija želela postati druga Švica ter se po razvitosti ekonomskega ter družbenega sistema želela primerjati z drugimi svetovnimi velesilami, do zdaj ji to ni uspelo.
Kljub temu smo v majhni državi, kakršna je Slovenija, v zadnjih 30 letih postavili enega bolj uspešnih šolskih sistemov. Četudi nismo na listi najuspešnejših ter gospodarsko najrazvitejših držav, smo v vseh teh letih na področju javnega in zasebnega šolstva omogočili razvoj številnim strokovnjakom, tako domačim kot tujim. Dejstvo, da prav slovenski znanstveniki sodelujejo s svetovno elito na raznovrstnih področjih njihovega delovanja, ne preseneča, vsekakor pa navdušuje. Zaradi boljših pogojev dela se jih sicer vedno več seli v svetovne konglomerate, emigracije visoko kvalificiranega kadra tako ne zanima zgolj višji prihodek in ekonomska rast, pač pa kvalitetnejše razmere dela ter višji dvig standarda. Ne glede na trenutno stanje izobraževalnega sistema Slovenije, ki se je iz časa od osamosvojitve pa do danes krepko spremenil in izboljšal, pa je prostora za razvoj še veliko.
Odgovor na polemično vprašanje, kakšna bo prihodnost Slovenije v naslednjih desetletjih, se tako zagotovo skriva v odkritem prepoznavanju ter popravljanju napak, ob katerih smo se spotaknili na poti do zdaj. Če smo z močno voljo in upanjem ter velikim ponosom pred 30 leti zmogli ustvariti svojo lastno domovino, bomo zmogli tudi to. Srečno, Slovenija.

Nace Apat, 3. letnik, Gimnazija Slovenj Gradec

Sanjači prihodnosti

Zadnje leto ali dve sta v vseh nivojih družbe pustili dolgotrajen pečat in popolnoma spremenili zavedanje o tem, kaj pomeni (pre)živeti. Pa vendar je novodobni svet prejel izjemno pomembno popotnico o našem dosedanjem načinu življenja, na ravni vseh nivojev družbe. Postali smo prezasedeni, preveč prisiljeni in pogosto preveč potentni, da bi znali pogledati mimo lastne sence, sočloveku v oči. Vendar pa slednjega razmišljanja ne pišem, da bi grajala. V resnici mi je bilo izjemno težko sesti za pisalo mizo, odpreti računalnik in v digitalno obliko preliti svoje besede, predvsem pa svoje strahove, upe in kritiko sedanjosti. Razumem in verjamem, da je marsikomu bistveno težje kot meni, mladenki, ki iz domačega zavetja spoznavam zemeljsko širino in morsko modrino Gee. Kljub temu pa ne morem, da ne bi odprla razprave o stanju, v katerem smo se, predvsem mladi, znašli v zadnjem letu, hkrati pa v zadnjih 30 letih. O tistem lepem kot tudi malo manj lepem.
Najprej, mladi smo in mladi obstajamo. Mladi delamo in mladi upamo, v Sloveniji pogosto premalo glasno in preveč zastrto. Pa vendar: vsake toliko zakričimo, da nas potem (ja) slišijo. Naše izkušnje so raznovrstne in v zadnjih 30 letih so se bistveno spremenile v primerjavi z izkušnjami naših babic, dedkov in celo staršev. Naš svet drugi pogosto opisujejo kot štiristenski tridimenzionalni digitalni zapor, v katerem je hedonizem gorivo, všečnost in popolnost pa nedosegljiva ideala. Ravno ta ista tehnologija je v času naših dedkov in babic omogočila vzpostavitev prvih telefonskih pogovorov, poslala človeka na Luno in rešila številne do tedaj nerešljive medicinske pojave in neizvedljive operacije. Izkušnje, ki jih imamo mladi, se tako morda razlikujejo v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami, vendar zgolj zato niso manj vredne, saj vzpostavljajo nove ideje in miselne tokove.
Naš svet je čist in nepokvarjen, morda naiven, a v sebi skriva mnogo pogledov, ki predstavljajo potencial za boljše, modrejše izume, lepše in spevnejše melodije ter hrabrejše, odločnejše korake. Mnogo mladih je moralo in mora hitro spoznati krutost in krvoločnost sveta, skorajda na lastnih domačih vratih. Število primerov nasilja zoper mladostnike je namreč, ne zgolj v času pandemije, temveč v zadnjem desetletju, bliskovito poskočilo. Študentje smo čez noč postali temna packa, nebodigatreba, ki pohajkuje in kritizira, mnoge mlade družine pa še zmeraj iščejo svoj stalni dom, saj imajo prenizke dohodke za spodobne kredite ali lastna stanovanja. Znašli smo se v paradoksu, kjer je biti doma ničvredno, hkrati pa iskati lastno bivališče skrajno sebično, saj imamo bivališča staršev in družin, ki so za nas dale znoj, solze in kri.
Biti mlad je tako za mnoge mladostnike skorajda tiha obtožba, ker nam svet vztrajno sporoča, da smo - premalo, prepočasi in hkrati prehitro, preveč (vsega). Vendar vseeno smo. Učeni, empatični, prijazni, nadarjeni, nesebični, razgledani, sposobni in ne nazadnje vredni. Sočustvujem z vsemi, ki so kadarkoli začutili krivdo, ker si upajo sanjati o boljšem, lepšem svetu, ker jih imenujejo sanjači in ne delavci. Ker je delo danes še vedno enačeno z veličino fizične dejavnosti. Mladi pa dela ne razumemo zgolj kot fizičen trud, temveč predvsem povezanost skupnih misli in zbor svežih inovativnih idej, ki se nam utrnejo v laboratoriju, učilnici, v pisarni, na koncertu ali na gradbišču. Zato smo žalostni in jezni, ko se naši interesi uporabljajo za politične igre, znotraj institucij, ki bi v prvi vrsti morale zavzemati življenjske interese sedanjosti in prihodnosti, argumentirano in svobodno razmišljanje pa v učbenikih zamenjuje z vztrajnim učenjem na pamet (in ne, s tem ne žalim moči teorije, ki jo, nasprotno, izredno spoštujem, temveč zgolj izpostavljam neprimeren pristop do njene izvedbe).
Zato ostajamo sanjači, ker smo mnogokrat dokazali, kako močno smo povezani in kako močno nam je mar za naš svet in našo prihodnost, tudi politično. Želimo si sprave, predvsem pa premik od preteklih političnih idealov, kombinacije specifičnih barv in specifičnih idej, kazanja s prstom, vi ste tisti, zato mi nismo in ne bomo isti. Saj vendar smo, točno tisti, en svet, ne glede na raso, spol, prepričanja; sposobni biti humani in isti.
Če je bilo pred 30 leti dovoljeno sanjati, jutri pa je bil nov dan, bi morali besedo sanjači vzeti kot poklon, tako mladi kot vsi drugi, mladi po srcu. Ko zrastemo, bomo skupaj zgradili naš svet, ker imamo svojo, posebno, veličino in zmoremo. Nismo še pozabili sanjati.

Janja Zadravec, 1. letnik, medijske komunikacije, FERI

Ponosen bom na naše politike. Kdaj?

Ko mladi dopolnimo 18 let, se od nas čez noč pričakuje, da stopimo na pot odraslosti in odgovornosti. Naša država v teh dneh praznuje 30 let svojega obstoja, pa nanjo gledamo kot na nedoraslo. Po 30 letih bi pričakovali, da ima država in politika jasno začrtano trajnostno pot, po kateri hodila trdno in postopoma. A žal ljudje, katerim smo zaupali našo prihodnost, ne utegnejo. Ostane zgolj pri eminentnih besedah in govorih, nesoglasjih in prerekanjih. Tako je postala fraza "mlada država" izgovor za neuspehe in nezrelost naših odločevalcev.
Ključni problemi ostajajo nerešeni desetletja, menjujejo se vlade, pojavljajo se novi obrazi in stranke, obljube se ponavljajo, pogrevajo se stare zamere. Enaintrideset let mineva, odkar smo si Slovenci in Slovenke prvič podali roko sprave, danes smo razdeljeni bolj kot kadarkoli prej. Očitno je ustvarjanje delitev nekaterim pač po godu. Pričakoval bi, da se bomo po antičnih modrecih zgledovali po čem drugem kot pa zgolj po politiki "deli in vladaj".
Tako smo razdeljeni na leve in desne, partizane in domobrance, privilegirane in neprivilegirane, rdeče in bele, naše in vaše, kar je najbolj razvidno na družbenih omrežjih, ki so postala pomemben del družbe in politikov. Brezkulturnost dialoga, pomanjkljivo argumentiranje in rast nestrpnosti so trend komentatorjev na družbenih omrežjih, kjer dobi vsaka tema ideološko konotacijo. Vsako drugačno mišljenje je neumno, vsak argument odveč, žaljivka skoraj nujna, pa tudi slovnična pravilnost komentarjev ni potrebna. Razprave, ki so drugače tekle za šankom, so zdaj na spletu. Tako te je skoraj strah povedati ali napisati svoje mnenje, saj te takoj politično označijo in nate vsujejo plaz žaljivk.
Mladi ljudje kričimo, da bi bili slišani, pa nam nihče ne prisluhne. Celo demokratično izvoljeni mlad poslanec ne bi smel deliti svojega mnenja, ker se v osamosvojitveni vojni ni boril. Med tem šef države raje molči in podeljuje priznanja, ko bi se moral oglasiti. Očitno je res bolj modro ne narediti nič kot pa nekaj in se morda komu zameriti. Nekoč so populisti odpirali ljudem všečne teme, danes si pač ustvarijo instagram profil, objavijo fotografijo in zberejo všečke. O vsebini jih nihče več niti ne vpraša.
Po navadi smo državljani tisti, ki poslušamo in beremo misli uradnikov. A srčno upam, da vsaj nekaj politikov prelista in prebere kvaliteten časnik in se bodo morda ustavili pri kakšnem izmed tekstov nas - mladih.
Zatorej, dragi politiki, če ste začeli brati naslednje vrstice, se vam še enkrat zahvaljujem, saj to pomeni, da si vzamete čas in zmorete prisluhniti, kar je pomembna kvaliteta/vrlina za vsakogar, posebej nekoga, ki je postavljen za ljudi.
Zavedamo se, da je za vstop v politiko potrebnega veliko poguma in odrekanja. Pogosto ste tarča kritik, kdaj tudi po krivem, vendar vedite, da vaše odločitve vplivajo na vsak korak v našem življenju, zato bi radi, da svoje delo opravljate odgovorno in pošteno.
Želeli bi, da na prvem mestu ne delujete kot politik, pač pa kot državnik, ki dela v dobro vseh ljudi. Naloga politika, predvsem poslanca, je, da glasuje po svoji vesti, četudi je v nasprotju z načeli stranke, in da v svojih političnih oponentih ne išče stvari, ki ločujejo, pač pa te, ki povezujejo. Demokracija ni, kadar je izpolnjena volja posameznika, drugi pa molčijo in se potihoma ne strinjajo, pač pa, ko lahko vsak izrazi svoje stališče in nato najdemo skupno rešitev. Naloga opozicije pa ni zgolj kategorično odklanjanje vsega, kar predlaga vlada, pač pa tudi ponujena alternativa predlogom in sprejemanje kompromisov. A če želimo resnično zazreti v prihodnost, si morate nastaviti ogledalo in pobrisati prah zgodovine in nesoglasij.
Želim si, da bom lahko nekoč rekel, tako, kot sem ponosen na slovenski šport, naravo, kulturo, znanost, kulinariko in naravo, sem ponosen na naše politike.
Naj bo Slovenija moja. Tvoja. Naša.

Tilen Krapše, 3. letnik, Prva gimnazija Maribor

Med drugo Švico in Karantanijo

Vsak praznik ima svoj čar in svoje posebno ozračje, in čeprav za dan, ko se spominjamo nastanka naše države, niso značilni kakšni posebni običaji, je vzdušje okoli 25. junija vedno vsaj malo drugačno od navadnega. Prebiramo in poslušamo velike govore in čestitke ob rojstnem dnevu države, na televiziji se vrtijo arhivski posnetki iz osamosvojitvenega obdobja, s hiš in blokov visijo zastave. Tisti, ki smo bil rojeni prepozno, da bi izkusili Roško cesto, branje Majniške deklaracije in vse druge prelomnice tistega obdobja, o dogajanju zvedavo povprašamo starejše, ki so bili v tem osamosvojitvenem vrtincu. Vsak seveda pove zgodbo malo drugače, porodni krči nove države so ljudi ujeli na najrazličnejših poteh. Vendar bi si upal staviti, da se vsaka zgodba konča z melanholičnim spoznanjem o neizpolnjeni obljubi: obljubljali so nam drugo Švico, zdaj pa …
Prihodnost je tista, ki zanima ljudi! Trud in prizadevanje za uspešno in svetlo bodočnost je želja, ki je v vsakem posamezniku, in ker smo država skupek posameznikov, bi bilo neumno reči, da tudi tendenca države ne bi šla v to smer. Ampak zakaj potem še vedno pojemo žalostinke za drugo Švico?
Seveda je ljudem zanimiva tudi preteklost, konec koncev nas je le skupek preteklih dogodkov postavil v sedanji položaj. A mantro, da nas zgodovina uči za prihodnost, lahko pustimo kar ob strani, saj je že vsakemu osnovnošolcu jasno, da se človek iz dejanj preteklosti ni naučil ničesar. Če bi se, bi v zgodovinskih učbenikih umanjkalo kar nekaj, predvsem vojnih poglavij. Če nas torej zgodovina ne more naučiti ničesar na poti proti lepi prihodnosti, jo pa lahko uporabimo kot fino prostočasno aktivnost. Debate o preteklih dogodkih so me že ničkolikokrat zamotile za urico ali dve, vendar končne lekcije v stilu basni nisem našel.
Je pa takšno zgodovinsko debatiranje že dalj časa osrednji predmet slovenskega političnega boja, s ponarodelo zgodovinsko delitvijo. Rdeči-beli ali levi-desni je že dolgoletno pregovarjanje, izvirajoče iz časov, ki jih pospešeno lovi 80-letnica. Spominja seveda na prej omenjeno hobizgodovino, ki tako lepo krajša čas, učinka pa ne da nobenega.
Seveda je iluzorno pričakovati, da polarizacije v politiki ne bo in da se bodo vsi veselo objeli in srečno živeli do konca svojih dni. Ampak tako močna polarizacija, ki v obvezno delitev na desno in levo pahne tudi družbo, in tak politični boj, ki se namesto na polju prihodnjih vizij bije na interpretacijah preteklosti, za prihodnost vsekakor nista dobra. Levo-desna debata je zgolj slab nadomestek za pomanjkanje nekega tehtnega, poglobljenega in argumentiranega dialoga. Kritika je seveda dovoljena povsod, vendar mora za njo stati realen argument. Če ga ni, pridemo do poneumljanja in praznega mukanja, ki smo se ga med epidemijo lahko nažrli. "Ne bom bral tega medija, ker je itak levi." "Ugotovitve tega raziskovalca so lažne in neumne, ker je desničar."
Razprtije okoli zgodovinskih dogodkov dušijo predvsem mlajše državljane, ki s problematičnimi preteklimi dogodki niso obremenjeni, jezi pa jih stagnacija. Omenjene delitve ubijajo upanje ter vero v funkcionalnost države, sanje o svetli prihodnosti, ali če hočete, drugi Švici, pa potiskajo vedno bolj daleč. Lep primer, kako nekoristno za prihodnost je pretirano ukvarjanje s preteklostjo, je bil nedavni prepir o slovenskosti karantanskega panterja. Teden dni se je utrujalo in mrcvarilo, medtem pa je pri živem telesu hirala Slovenska tiskovna agencija, iz Bruslja so grmeli, da zdaj pa res že moramo izbrati evropske tožilce, digitalizacija upravnih procedur je ob pojavu neštetih potrdil, nujnih za življenje v covidnem svetu, že opozarjala nase. Ker smo čas tratili z zgodovinsko debato, zdaj čakamo v dolgih vrstah pred upravnimi enotami, STA životari ob humanitarni pomoči, evropskih tožilcev pa še vedno nimamo.
Prihodnost je tista, ki zanima ljudi! Razvite prihodnosti nam ne bodo prinesli karantanski knezi, partizani ali domobranci, temveč ljudje, ki vladajo in odločajo zdaj. Njih bomo čez 50 let slavili ali pa preklinjali za to, da (ni)smo druga Švica.

Jakob Murovec, 2. letnik, Fakulteta za družbene vede

Ob koncu epidemije

Danes, v sredo, 16. junija, je bilo uradno konec epidemije covida-19. To me je navdalo z upanjem o boljšem življenju, kot smo ga bili deležni v prejšnjih mesecih. Septembra prejšnje leto nam je bilo obljubljeno, da se bodo v primeru razmaha epidemije šole zaprle zadnje in še to le za obdobje 14 dni do enega meseca. To se je na žalost kmalu izkazalo za netočno, saj je bil med prvimi ukrepi ob prihodu drugega vala ravno zaprtje šol, kot da bili osnovnošolci glavni prenašalci koronavirusa.
Med časom drugega vala smo bili osnovnošolci prizadeti na mnogih področjih. Izobraževanje na daljavo je bilo veliko težje in manj razumljivo kot v živo. Učitelji so morali nekatere snovi iz učnega načrta izpustiti. Ko smo preverjali znanje na daljavo, je bilo tudi povprečje slabše kot običajno. Problem je bila tudi velika izguba motivacije za delo za šolo, ki smo jo občutili proti koncu šolanja na daljavo. Nekateri učenci so se v času zaprtja popolnoma izolirali od šole in družbe, kar je neposredno vplivalo na njihovo znanje in ocene ob vrnitvi v šolo. Poleg tega, da smo bili med karanteno prikrajšani za znanje, smo bili tudi ločeni od svojih vrstnikov. Druženje preko videoklicev in družbenih omrežij ne more nadomestiti druženja v živo. To je imelo pri nekaterih na dolgi rok posledice za duševno zdravje in je lahko vodilo v depresijo.
Uporaba elektronskih medijev je bila pri večini otrok tudi močno povečana, kar je vodilo v zasvojenost. To je lahko povzročilo dolgoročne duševne posledice. Lahko si predstavljam stisko učencev nižjih razredov, ki so morali biti doma sami, saj so bili njihovi starši v službah in si niso mogli priskrbeti varstva. Pri tem se mi poraja več vprašanj. Ali se je res splačalo zapreti šole? Ali ni zmanjšano število okužb na eni strani pomenilo dolgotrajnih posledic za duševno in fizično zdravje otrok na drugi strani? Ali je bilo zaprtje osnovnih šol res najboljša rešitev? Poleg duševnih posledic so tukaj še odpovedani treningi in druge športne aktivnosti, kar je negativno vplivalo na počutje in fizično zdravje ljudi, tudi osnovnošolcev. Mene je epidemija na srečo prizadela le posredno. Zaradi covida v družini sem moral za deset dni v karanteno, zaradi česar se nisem mogel udeležiti treh državnih tekmovanj, na katera sem se pripravljal. To sem obžaloval, vendar sem hvaležen, da se je za našo družino bolezen končala brez hujših posledic.
V primeru ponovitve epidemije bi si želel bolj premišljen način ukrepanja vlade - da pri sprejemanju ukrepov ne bi sodelovali le epidemiologi, ampak na primer tudi sociologi, psihologi in učitelji (ki delajo neposredno z učenci in vidijo njihove težave), in da bi vlada tehtno premislila pred zaprtjem osnovnih šol. Res je, da je vredno rešiti vsako življenje, vendar menim, da bodo posledice zaprtja šol in povezanih ukrepov vidne še v naslednjih letih. Več otrok bo potrebovalo duševno zdravljenje, več bo zasvojenosti od elektronskih medijev, več otrok bo slabše gibalno sposobnih itd. Število hospitaliziranih mladostnikov se je od začetka karantene povečalo.
V času epidemije smo se naučili, da lahko s složnim delovanjem in tehnološkim napredkom v medicini (cepljenje) vendarle premagamo epidemijo, ampak upajmo, da ne na račun zdravja nas osnovnošolcev. V prihodnosti bi si želel, da bi se politiki manj kregali med seboj in mislili na svoje koristi, ter da bi zagotovili boljše pogoje za šolanje, tako nadarjenim kot tistim s posebnimi potrebami. Da bi zagotovili spodbujanje razvoja visokotehnoloških podjetij in s tem zadostno število delovnih mest z visoko dodano vrednostjo v Sloveniji in s tem preprečili odliv možganov v tujino.
Jutri, prvi dan po uradnem koncu epidemije, odhajam v šolo z vedrim pogledom na svet in prihodnost, ki nam bo končno prinesla več svobode. Pa nam bo res?

Lev Ribič, 8. razred, OŠ Draga Kobala Maribor

Tudi država je nosilka obveznosti

Tudi država je nosilka obveznosti

Osamosvojitev, State independence, Unabhängiger Staat, état indépendant, Stato indipendente …
Osamosvojitev-svoj-osama. Novo, preoblikovano.
Samoodločba, samopreskrbnost, moč, enakost. Država proti državi. Posameznik.
Beseda osamosvojitev je lahko razumljena z različnih vidikov, obdobij, krajev ter v luči preteklih in aktualnih razmer. Tudi njene prednosti in slabosti lahko izhajajo iz zornih kotov nove oziroma preoblikovane države, mednarodnega okolja, manjšin ali posameznika. V mednarodnem pravu državo definira Konvencija iz Montevidea, ki je že v letu 1933 vzpostavila kriterije državnosti. Skladno z njenim prvim členom mora država kot subjekt mednarodnega prava imeti stalno prebivalstvo, definirano ozemlje, vlado oziroma državno oblast in sposobnost sodelovanja z drugimi državami. Med temi tako ni mogoče najti pogoja priznanja te države s strani drugih držav ali mednarodnih organizacij. Nekateri zagovarjajo stališče, da priznanje izhaja iz zadnjega pogoja, sposobnosti sodelovati z drugimi državami, in je zato konstitutivnega pomena za nastanek države. Drugi zavračajo takšne zaključke in poudarjajo, da ima že izpolnitev pogojev iz konvencije za posledico ustanovitev države. Poseben vidik tega pravnega vprašanja je njena osamosvojitev. Z drugimi besedami, oblikovanje države lahko razumemo kot njen nastanek, za kar konvencija zahteva izpolnitev teh pogojev, po drugi strani pa lahko državna tvorba že obstaja in se odcepi od višje oblasti, kot je bilo v primeru Slovenije. Ideja mednarodnega prava je, da vse države, ne glede na način ustanovitve (originarno ali derivativno), predstavljajo celokupnost personalnega, geografskega, oblastnega in subjektivnega vidika. Iz tega izhaja najpomembnejša posledica njenega nastanka, to je državna suverenost.
Meddržavno sodišče v Haagu je že v zadevi Wimbledon vzpostavilo, da so suverene države takoj zavezane spoštovati mednarodno pravo in so hkrati edini oziroma primarni pravni subjekti, sposobni sprejemati veljavne mednarodne pravne akte. Njihova popolna pravna osebnost in pravica do (so)urejanja življenja nacionalne in mednarodne skupnosti sta pomembni pravici za zagotovitev njene neodvisnosti. Vendar pa domneva o zakonitosti suverenih dejanj še ne pomeni hkrati legitimnosti. Suverenost se torej ne povezuje zgolj z državo kot nosilko pravic, čeprav je to njen razpoznavni znak ob nastanku oziroma osamosvojitvi, ampak tudi z njenimi dolžnostmi kot korelativom pravicam drugih subjektov mednarodnega prava. To smo po drugi svetovni vojni postali tudi posamezniki kot nosilci človekovih pravic.
V luči koronskih omejitev smo zaprti v svoji državi lahko spoznali različne pomene besede osamosvojitev. Mladi, ki so v času osamosvajanja od staršev prebivali v univerzitetnih mestih, so se vrnili domov. Namesto raziskovanja in potovanja po tujih svetovih kot glavni knjižni junaki smo se utapljali v digitalnem svetu, kjer pa nismo bili več osrednji lik, ampak le eden od uporabnikov, splet pa središče pozornosti. Če je bila država že pred ukrepi samooskrbna, ljudje niso bili odvisni od tujih zalog v trgovinah. In poleg skupne usode je vsak doživljal svojo resničnost osamosvojitve.
Tako se lahko v zaključku vrnem na začetno misel in zapišem, da osamosvojitev države ni golo dejstvo obstoja štirih pogojev iz Konvencije iz Montevidea in država ni zgolj nosilec suverenosti. Gre za proces prizadevanja in prilagajanja družbenim zahtevam ter priznavanja, da je tudi država nosilka obveznosti do drugih držav in posameznikov, tako pravnih kot moralnih. Če se meje posameznikovih pravic končajo ob trku s pravicami drugih posameznikov, se meje države ne končajo ob meji z drugo državo, ampak so v luči besede osamosvojitev, torej ne zgolj v pomenu države, ampak tudi mednarodno, družbeno, socialno, kulturno in ekonomsko gledano, omejene na vsakem njenem koraku.
 

Živa Šuta, študentka magistrskega študija prava na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru

Postavljamo se proti vodstvu Države

Ob jubilejnem dnevu državnosti razmišljam o domovini in o domu; o (samostojni) Sloveniji, o Mariboru, o Zemlji. Razmišljam, pišem in raziskujem - od doma. Iz sobe, ki jo z jesenjo zapuščam; čas je za osamosvojitev. Letos mineva 20 let, odkar sem se pojavila na tem planetu. Država, v katero sem se zgodila, v kateri sem odraščala in v kateri si predstavljam prihodnost, pa jih praznuje 30. Vse najboljše, Slovenija! Za moje prednike obljubljena dežela. Zame in za mojo generacijo edina možnost, ki smo jo kadarkoli imeli.
Prebiram slavni Kučanov govor. Zgodovinski artefakt. Rod prihodnosti smo, o katerem je bivši predsednik govoril na natanko ta dan pred 30 leti, rod prihodnosti, ki naj bi gradil na sanjah. Na katerih sanjah, se sprašujem? Prebiram Ustavo RS, 5. člen: "Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine." A res? In kje lahko najdem to fantazijsko entiteto, Državo? Kdo je v zadnjem letu varoval temeljne svoboščine, kot so pravica do zdravstva, izobrazbe, pravice otrok, svobodo izražanja? Pa ne, da so globoki sistemski problemi na področju šolstva, zdravstva, socialne varnosti, varstva okolja in še česa novost.
Zame in za raznoliko mariborsko ekipo, katere del sem, se zadnjih nekaj mesecev življenje vrti okoli aktualnega referendumskega gibanja, katerega cilj je zaščititi svoboščine, ki jih dojemamo za temeljne. Postavljamo se proti vodstvu taiste Države, ki naj bi te varovala. Ekipa mladih iz Maribora in okolice, ki smo se povezali v Mladih za podnebno pravičnost Maribor, ni ekipa performativnih aktivistov, posameznikov z "znanimi ozadji" niti pametnjakovičev s preveč časa, ki so jih pač mimogrede vrgli v aktivizem. Zgodbe, ki smo si jih med sabo zaupali, so zgodbe o premiku, ki je prišel iz krize. Premik, ki je bil nujen in edina možnost. Vključitev v gibanje in v skupnost dojemamo kot priložnost nekaj narediti ali vsaj poskusiti v svetu, državi in družbi, znotraj katere se sicer čutimo nemočne, jezne, razočarane. Izolirane. Zelo resnične in raznolike so zgodbe mladih, ki se že tako ali tako spopadamo s številnimi osebnimi, zdravstvenimi, duševnimi, družinskimi, družbenimi in sistemskimi preprekami ter pač odraščanjem, kateremu se je pridružila koronakriza. Pridružitev gibanju je za marsikoga predstavljala velik osebnostni preskok - korak iz pasivnega opazovanja ter tesnobnega vpijanja svetovnih kriz izpred ekranov v delo v resničnem svetu z resničnimi ljudmi in s konkretnim ciljem, vizijo. Končno smo se počutili nečemu pripadni - občutek pripadnosti Državi, ki na nas rada pozabi, nam je namreč sicer dokaj tuj.
Okoljevarstvena in druga mladinska aktivistična gibanja temeljijo na prostovoljskem delu in samoiniciativi. To so misije, na katerih se vsak posameznik v prvi vrsti bori sam s sabo in se aktivno otepa občutka, da opravlja Sizifovo delo. Med debatami o referendumu ne manjka opazk, da kvorum tako ali tako ne bo dosežen. To je, na žalost, utemeljen pomislek. Kratek sprehod skozi zgodovino uveljavljanja državljanske pravice do udeležbe na demokratičnih volitvah za časa (samostojne) Slovenije nas ne polni z upanjem. Volilna udeležba je bila najvišja na prvih državnozborskih volitvah (85,6-odstotna) in je do zadnjih volitev leta 2018 vztrajno padala, ter upadla na borih 53 odstotkov. Na zadnjih državnozborskih volitvah so mladi (med 18. in 30. letom starosti), predstavljali zgolj 13 odstotkov volilnih udeležencev, največ volivcev (37 odstotkov) je pripadalo starostni skupini 60 in več. Kar me je pri pregledovanju teh podatkov najbolj zabolelo, pa je dejstvo, da je bila že na volitvah 1992. volilna udeležba najnižja prav v volilni enoti Maribor, ki je na tem področju večkratna rekorderka. Maribor, šampion! Podatki o udeležbah na referendumskih glasovanjih so prav tako morbidni.
Teh podatkov ne razumem ali jih nočem razumeti, interpretiram si jih z bolečinami. Zaznamujemo 30 let samostojnosti - torej spomnimo se, da imeti samostojno državo ni samoumevno. In tudi ni dovolj. Pred tremi desetletji so torej Slovenci volili za samostojno Slovenijo. In to je to. Zdaj ne volijo več. Apatičnost in predanost pa je v korist prav tistim, ki naše glasove bojda potrebujejo.
Kako patetično in koliko zgovorno o kolektivni slovenski zavesti oziroma potolčenosti je, da mladoletni svoje družine, prijatelje, sošolce, medije itd. tako rekoč prosijo, da se o dogajanju pozanimajo in se udeležijo referenduma, o njem poročajo? Zahtevam (sanjam?) radikalne spremembe, ker sem realistka. Najprej pa se te spremembe morajo zgoditi med ljudmi. Nato jih moramo zahtevati od "svojih voditeljev".
Danes ni več časa za sanje. Jutri je nov dan.
 

Diana Dajčman, lani maturantka, II. gimnazija Maribor