Dnevi grmenja

Opozicijski demokrati v kongresu so mu pripravili prav posebno rojstnodnevno darilo: prav v torek se v senatu začne ustavno sojenje predsedniku, imenovano impičment. Na zatožni klopi (v prenesenem pomenu besede, saj ga v senatno dvorano ne bo) naj bi se cvrl 45. predsednik Združenih držav Amerike, tožilci bodo demokrati, razsodniki pa Trumpovi republikanci, ki imajo v gornjem domu ameriškega kongresa večino. Rezultat je znan že vnaprej in republikanci se niti ne trudijo, da bi ga skrivali ter s tem dajali videti videz neodvisnosti: Trump bo oproščen. Oproščen obtožbe, da je izsiljeval Ukrajino z zadrževanjem kongresno potrjene vojaške pomoči v zameno za to, da tam uvedejo preiskavo proti demokratskemu predsedniškemu kandidatu Joeju Bidnu oziroma njegovem sinu, kot tudi domnevnega oviranja dela kongresa. Skratka, proces odpoklica predsednika se bo sesul kot hišica iz kart.
Prava škoda je, da predsedniku na senatnem sojenju ne bo treba pojasnjevati svojih ravnanj in odgovarjati na vprašanja. To bi bil v ameriški politiki, ki je itak en sam šov, spektakel brez primere. Nihče namreč ne verjame, da bi se lahko Trump zadržal in deloval državniško, v skladu z ustavo. Toda brez skrbi; vse, kar si misli o lovu na čarovnice, kot vsako preiskavo zoper sebe razume Trump, bo izlil preko družbenega omrežja Twitter. Trump bo grmel, grozil, zmerjal, brcal, praskal in grizel vse, ki ne mislijo tako kot on. Ter hkrati pridno nabiral točke pred novembrskimi predsedniškimi volitvami, ki bi mu lahko, kot kažejo sedanje raziskave javnega mnenja, ta sveti gral ameriške politike, prinesle še štiri leta v Beli hiši.
V Združenih državah Amerike so iz slovarjev že zdavnaj zbrisali besedno zvezo politična korektnost. Ta je s Trumpom dokončno šla na smetišče zgodovine. So pa zato zapisali kar nekaj novih fraz z znamenitimi alternativnimi dejstvi na vrhu lestvice. Meja med resnico, polresnico in čisto lažjo še nikdar ni bila tako zabrisana kot zdaj, v času Trumpa in družbenih omrežij. Fraza, da stokrat ponovljena laž postane resnica, ki jo pripisujejo tako sovjetskemu revolucionarju Vladimirju Iljiču Leninu kot Hitlerjevemu propagandistu Josephu Goebbelsu, je v času facebookov, twitterjev, instagramov in drugih elektronskih socialnih orodij izgubila pomen. Ni je treba ponavljati, le dovolj ljudi jo mora "šerati in lajkati", pa se razširi kot gozdni požari v Avstraliji. In ker dajejo največji spletni giganti s Facebookom na čelu več poudarka dobičku kot resnici, se niti ne trudijo preveč, da bi z algoritmi brisali lažna politična sporočila, nit najbolj očitna ne. Tistim zelo zelo redkim politikom, ki sta jim resnica in čast morda celo pomembni, ne preostane drugega, kot da skočijo na ta vlak - pa ali pogorijo.