(FOTO) Nostalgija z dvorišč: Kičkuglo najde izvidnica bataljona

Za vse sta bila kriva Ema in Uroš. Drugi, s priimkom Dokl, pri današnji mulariji priljubljeni muzealec iz mariborskega Muzeja narodne osvoboditve, jo je "vsjal". Kičkuglo. Muzejsko kičkuglo. V Mestnem parku. Med igro jo je našla osemletna Ema, ki se je s prijateljicama igrala pod krošnjo mogočnega drevesa. "Kaj je to?" je vprašala. "Kičkugla," sem ji odgovoril, saj je vsem jasno, kaj je to. Pa ni. "S tem sem se igral, ko sem bil star toliko, kot si zdaj ti." Radovednosti pa ni hotelo biti konec. "Kako ste se igrali? Kakšna so pravila?" In potem pridejo na vrsto leta. Natančno bi ji lahko pokazal, kje na dvorišču osnovne šole Janka Glazerja v Rušah je bil naš teren za kičk(ugl)anje, pred očmi sem imel obraze prijateljev in sošolcev, ampak pravil, pravil pa se nisem več spomnil. Nekaj se mi je svitalo, sploh tisti del, ko so te orubili, ampak vse ostalo ...

Del I. Informiraj, poizveduj, pripravi

Če je za skoraj vse striček Google, je za raziskovanje nostalgičnih mariborskih družbenih fenomenov tu facebook. "Dete je v parku našlo kičkuglo/kičko (za vse Neštajerce: frnikolo). Zdaj me sprašuje, kako se z njo igra in kaka so pravila. Se kdo spomni, kako se je igralo? Pravila? Jaz sem, priznam, pozabil," se je glasila objava na FB. Pa se je usulo. "Mi smo ful igrali z otroki v karanteni. Vse vem," se je oglasil Ramiz Derlič iz greenwiško-pobreške šole kičkuglanja. Prvi nasveti so začeli švigati po časovnici. Nato se v koleno ustreli naslednji muzealec, Jan Malec, prvi mož Trafike: "No, za to najdbo pa smo najbrž krivi mi iz muzeja. Se večkrat z vrtčevsko deco igramo." V debato se nemudoma vključi direktorica muzeja Aleksandra Berberih-Slana. "A tako se izgublja muzejski inventar," okrca svojo posadko, a vseeno doda smeška. Nato se vključi Ljubljana. "Mi iz močvirja smo rekli, da se gremo fičulat," je pojasnila psihoterapevtka Tina Bončina.
Za Vidom Kmetičem iz tradicionalne šole kičkuglanja z dvorišča Goriške 1b, ki je prvi obširneje in zelo natančno prilepil pravila igre, se je iz Ljubljane v debato vključil Mariborčan, nekdanji večerovec in zdajšnji urednik na Radiu Slovenija Aleš Kocjan. Poleg Vida in Ramiza smo dobili še tretjega "profesionalca" (vsaj tako se je zdelo glede na njihovo suvereno obvladovanje tematike). Vmes je vskočil še kdo. Na primer Nina Ivanov iz Vipave: "Moja najljubša zimska igra: tata je zabil po dva žeblja v desko na več mestih, z zavoji, okrog sva z bratom napeljala selotejp iz obeh strani, prislonila desko na fotelj in tekma se je pričela ... Še danes poznam frnikule po imenih (takratnih smučarjev) ... Z bratom sva jih spuščala - pomembno je bilo, kako si to storil -, kdor je prišel najdlje, je zmagal." Pravi kičkuglarji bi ob takih zapisih le zamahnili z roko ali pa bi padla kaka pikra. Ampak pubeci so džentelmensko molčali. Mimogrede smo muzeju še sporočili, da kičkugle seveda ne bomo vrnili. In nato se je porodila ideja. Kaj bi samo filozofirali, pisano besedo je treba prenesti na zemljo.

Del II. Poišči, ne najdi, kupi

Morda je včasih bolje ne drezati v preteklost. Vem, da nekje so. Prave, vintage, sedemdeseta, osemdeseta. Lepe ko pes. Kje so? Po treh dneh bolj ali manj ciljanega iskanja obupam. Podobne informacije prihajajo od vsepovsod. Kaj storiti? Kje kupiti? Se to še sploh prodaja? Predloga sta dva - Tedi in Müler. In potem razlog, zakaj ni dobro drezati v preteklost. Mrežica kičkugel, teža pol kile, v njej vsaj 50 kugel in cena - evro in še nekaj centov. En evro. Dvoriščno valuto, zaradi katere si s stisnjenimi zobmi zadrževal solze, ko so te orubili, so leta 2020 povsem razvrednotili. Počutil sem se kot v najhujših časih jugoslovanske inflacije. Blagajničarka se je nasmehnila, ko sem ponosno, a z grenkobo v ustih, postavil mrežico na blagajniški pult. Njena kolegica pa: "A to prodajamo? Sploh nisem vedela. Kje pa imamo to?" Na oddelku igrač imate. Pri tistih najbolj poceni. Življenje je krivično. In inflacijsko. Teh štirih stavkov nisem izrekel.

Del III. Razpravljaj, izzivaj, šoviniziraj

Ideja, da je treba iz virtualnega sveta na realna tla oziroma da se bo treba prizemljiti na dvorišču muzeja, je dozorela. Daleč od oči javnosti se je na FB-messengerju ustvarila skupina najbolj glasnih. Ramiz in Vid sta takoj potrdila prisotnost na velikem nedeljskem obračunu, Urošu in Janu ni preostalo nič drugega, kot da se kot amaterja najnižje vrste pridružita profesionalni ligi, nedeljski prihod iz Ljubljane je samo za to priložnost napovedal Aleš. Posebno dovoljenje, da dogajanje ujame v objektiv, je dobil naš fotoreporter Sašo Bizjak, ki je zaradi kičkuglanja skoraj zamudil večerni nogometni obračun Maribora z Rudarjem. Wild card za nastop je dobila Ema, zaslužna za obuditev te legendarne otroške igre. Ne vem, če smo omenili, ampak dekleta niso imela dostopa do te igre. So pa bile izjeme. Zelo redke izjeme. Denimo Mojca. Ampak o tem ne govorimo.
Kot tudi ne govorimo o tem, o čem vsem je tekla debata v skupini. No, nekaj stvari bomo pa vseeno povedali. Najslabše sta jo v nadaljevanju debate odnesla muzealca, sploh Uroš, ki je v povsem resne razprave vpletel Duplek in celo babico, nasploh pa se je dokončno zaklal s predlogom, da bi na kičkuglanje prinesel napolitanke/palčke F(r)ondi (govorilo se je o prehrani in pijači, ki je dovoljena v času igre). "Fondi palčke na kičkanju ... To je tak, kot da bi na trgatvi škampe imeli," ga je zabil Vid. In postavil vprašanje, če je kičkal v St. Moritzu. Samo starejši bodo razumeli, zakaj je Ramiz predlagal, da bi imeli sendviče s pariško, seveda z dodatkom, da "je treba sendvič kupiti dan prej, da se robek na pariški naredi". Vid pa je ob sočasnem Uroševem pametovanju dodal, da je očitno, da ni "nikoli bruhal po sendviču s pariško na avtobusu na planinskem izletu".
Sicer pa so prevladovale resne debate z resnimi opozorili. "Aja, pa da se kuj zaj zmenimo ... da ne bi kdo kakih velikank ali pa kuglagerjev noso," je zapisal Vid, v mislih je imel seveda muzejska "fondi kičkarja". Pa seveda, da se kička zares. "Jaz imam kičke. Zase," je suvereno pisal Ramiz in celo posnel svoje kičkugle. "Lepe so. Škoda, da jih boš samo do nedelje zvečer imel," je pripomnil Vid.

Del IV. Pometaj, ravnaj, igraj, orubi

In je prišel tisti dan. Nedelja, 18.00, dvorišče Muzeja narodne osvoboditve. Nihče ni manjkal, Aleš je iz Ljubljane prišel samo zaradi kičkanja. Čiščenje, pometanje in ravnanje terena pod iglavcem, našlo se je celo nekaj gledalcev. Ti so mi sledili po tem, ko sem rekel, da moram na tekmo. Resno tekmo. Kam greš zdaj? Na kičkuglanje? Na kaj? Pridemo pogledat. In so prišli.
Dve uri prvovrstne zabave, smeha, pa resnih igralskih obrazov, mladostnega navdušenja in dejstva, a je osemletnica gladko zasedla tretje mesto. Enega smo orubili, a njegovega imena niti z mučenjem ne bomo izdali. Ga pa najdete v Trafiki, kjer zbira denar za nove kičkugle. Težko je priznati, da so naši trije najbolj glasni širokoustneži - Ramiz, Aleš in Vid - dejansko pokazali največ strokovnega znanja in pokazali kar nekaj izjemnih potez (ki pa se kasneje, vsaj pri nekaterih, niso preobrazile v kičkugle).
Vse se je začelo z metom proti rupi. Kmalu se je pojavila prva težava - vrstni red igralcev. Malo zmede. To je verjetno mogoče pripisati letom primernemu kratkoročnemu spominu veteranov in pomanjkanju koncentracije kičkarskega podmladka. Na srečo večjih nesoglasij (ali poškodb) ni bilo. Ne gre pozabiti, da smo za vsak primer preverili podplate sodelujočih, da kdo nima luknje. Pravi kičkuglarji že vedo zakaj, deloma pa skrivnost razkrivamo v okvirčku ob tem tekstu. In seveda bo v zgodovino tega srečanja (v črno knjižico) zapisano, da sta muzealca, ki sta se toliko hvalila z muzejskimi kičkami, prišla praktično praznih rok. Jan z eno kičko, Uroš brez. Prijazno smo jima priskočili na pomoč in jima jih "posodili". Jan je brez kičk, kot zdaj že vemo, tudi odšel, Uroš pa se je kljub pomanjkanju kičkarske kilometrine kar dobro odrezal ...
Bilo je seveda nekaj zmede s pravili, pojavila se je jugoslovanka, rupa se je polnila, bile so cece, nece, padali so obercvaji. Bil je kakšen občudovanja vreden felš in manj občudovanja vreden pristanek kičkugle v džungli. Da pometanja s prsti niti ne omenjamo. "Se mi zdi prav, da se omeni tudi štiri (4!) Ramizove obercvaje, kar je, vsaj po mnenju prisotnih veteranskih kičkarjev, mojstrovina brez primere," je sklenil Vid.
Padla je tudi obljuba, da bomo ponovili, tudi z otroki. Da se dediščina naše mladosti prenese naprej, v njihovo. "Emina najdba v parku je res povzročila nesluteno in zelo prijetno poglabljanje v nostalgijo – v čas zgodnjega otroštva, ko so na mariborskih dvoriščih veljala nepisana uličarska pravila preživetja. Ko je ulica klesala osebnosti mulcev. Ko sem za potrebe obujanja kičkarskih spominov kupil in domov prinesel vrečko kičk, me je sedemletni sine pobaral, kako se s tem igra. In sva šla za njegovo osnovno šolo, da mu pokažem. Zanimanje je bilo neizmerno in kmalu se nama je pridružila še devetletnica, ki se je zvedavo smukala okoli naju in opazovala zanimivo igro. Ko sta me mulca po slabi uri kičkanja izpustila in nadaljevala sama, sem užival v njunih navdušenih vzklikih. Vsak od njiju je priigral nekaj kičk, ki so s tem dobile posebno vrednost. Deklica – Tinkara ji je bilo ime – pa je ob slovesu vprašala, kdaj bi spet kičkali," je povedal Aleš.
In še sporočil, da je nedeljski turnir pokazal, da so se v različnih mariborskih becirkih lahko pravila kičkanja malenkostno razlikovala: "Pri nas na Smetanovi v centru mesta smo denimo poznali povratek, kar je bilo za nekdanje pobreške in taborske kičkarje neznanka. Ko je nasprotnik zadel tvojo kičko, si imel možnost vrniti zadetek. In šele če si bil pri tej obliki repasaža neuspešen, si izgubil kičko oziroma te je nasprotnik orubo."
Tik pred sklepom redakcije smo slišali še, da se za nov turnir kar skupaj grebeta tako muzej kot Živa dvorišča. Bomo dovolili. Za vse vas, da se nam pridružite. "Muzej bo poskrbel za vse. Za teren pa bomo imeli ekipo, pred katero se bo ona za zlato lisico lahko skrila," je sklenila Aleksandra Berberih-Slana.

Del V. Epilog

Vse to se je dogajalo pod smreko pred vhodom v muzej, tik ob razstavi o Pohorskem bataljonu. Zaradi tiste ene izgubljene kičkugle, muzejske, ki jo je, tako Uroš, našla "izvidnica Kajzerjevega bataljona".