Pandemija covida-19 je pred približno dvema mesecema pretresla naše pretežno udobno rutinirane dnevne ritme in razmišljanja, a tektonski obrat je povzročila v zdravstvu. Namesto koalicij, opozicij in poslancev smo preštevali okužene, nato hospitalizirane, pošiljke in zaloge mask, pa ventilatorje oziroma respiratorje. Medtem so v UKC Maribor vztrajno ponavljali, da število respiratorjev ne prešteje ničesar, če ni ekip, ki bi z njimi upravljale in skrbele za najhuje bolne, in da je ključna kondicija ljudi z intenzivne terapije, centralnega živčnega sistema vsake bolnišnice, ne pa število naprav.
Prvi ventilatorji so nastali v TAM-u
Nazaj v zgodovino. Aktualna situacija zaradi covida je v nuji po ventilatorjih spodbudila domač razvoj na številnih področjih, tudi pri razvoju ventilatorjev. Štirje prototipi slovenskih ventilatorjev so že v fazi preizkušanja. A slovenski ventilator ne nastaja prvič - prvi ventilator domače proizvodnje je pomagal bolnikom že pred več kot 55 leti, in to v Splošni bolnišnici Maribor. "Spiritus agens razvoja je bil profesor dr. Stojan Jeretin ob sodelovanju z Elektro-strojnim klubom Tovarne avtomobilov Maribor. Še premalo se omenja tudi 'doma' narejen aparat za dializo in aparat za zunajtelesni krvni obtok iz tega obdobja. Zanimivo je prebrati zapise profesorja o poteku nastanka in funkcionalnosti aparatur. Postavil je temelje intenzivne medicine, in to prav v Splošni bolnišnici Maribor, kjer se prepletata tako anesteziologija kot intenzivna terapija kot neločljiv dvojček. Ko je profesor Jeretin zapustil SB Maribor, je bilo treba stopiti v velike, prevelike čevlje, zavedajoč se, da nam je zapustil veliko dediščino, na katero smo zelo ponosni," o začetkih intenzivne terapije v Mariboru pravi prim. Zvonko Borovšak, nekdanji vodja Enote intenzivne medicine operativnih strok, prej imenovane Perioperativna intenzivna terapija. Malo je znano ali pa je namenoma pozabljeno, da anesteziologija ni samo delo v operacijski dvorani, da je velik in zelo pomemben del tudi intenzivna terapija, ki je prav tako del anesteziološke dejavnosti. "Ob načrtovani 50-letnici ustanovitve intenzivne terapije je vzniknila tako imenovana anesteziološka kriza in obletnice ni bilo. V tem času smo kadrovske težave ob dobrih sodelavcih reševali znotraj intenzivne terapije brez zunanje pomoči," doda Borovšak.
Intenzivna terapija je ogledalo sposobnosti zdravstvene ustanove in motor kirurgije
Prvi respiratorji, odvzem organov, razvoj in omejitve
Leta 1960 sta bili v Mariboru opremljeni dve sobi za intenzivno zdravljenje s šestimi posteljami in dvema “domačima” respiratorjema Lundia. Imenovali so jo šok soba, kasneje Center za oživljanje, nato Reanimacija, nato Perioperativna intenzivna terapija in sedaj Enota za intenzivno medicino operativnih strok. Tako kot v današnjem času je bila namenjena kritično bolnim vseh kirurških vej (torakalni, abdominalni, nevrokirurgiji, ginekologiji, opeklinam ...), ki so potrebovali neprekinjen 24-urni nadzor, podporo vitalnim funkcijam in 24-urno intenzivno zdravljenje.
“Iz reanimacijskega centra se je razvila samostojna služba za anestezijo in reanimacijo, ki je bila ustanovljena 1. avgusta 1964. Za prvega predstojnika oddelka je bil imenovan Stojan Jeretin, ki je poleg strokovno-organizacijskega razvoja mariborske anesteziologije takoj pričel razvijati tudi znanstvenoraziskovalno delo. Na oddelku je organiziral strokovno knjižnico, v sodelovanju z Elektro-strojnim klubom Tovarne avtomobilov Maribor pa so anesteziologi razvili aparat za zunajtelesni krvni obtok in aparat za hemodializo, ki so jih eksperimentalno preizkušali na poskusnih živalih,” pripoveduje nekdanji predstojnik. A žal je oddelku kasneje zmanjkalo denarja za razvoj in preizkušanje takšnih zahtevnih eksperimentalnih načinov zdravljenja bolnikov.
Leta 1996 je bil naslednji razvojni korak oddelka z začetkom kardiokirurgije. Pooperativni nadzor po operacijah na srcu so prvič v Sloveniji prevzeli anesteziologi, v UKC Ljubljana, na primer, so intenzivno zdravljenje pacientov po operacijah na odprtem srcu vodili kardiokirurgi. Mariborski model je nekaj let pozneje prevzel tudi UKC Ljubljana. “Za nas je bilo to veliko priznanje in je pomenilo začetek preiskav z ultrazvokom, oceno hemodinamskega stanja in stopnjevanje sodelovanja s kardiologi ter Oddelkom za internistično intenzivno medicino,” pospešen razvoj opiše Zvonko Borovšak.
A mejnikov je bilo več. Povečanemu številu pacientov s hudo poškodbo možganov je bilo treba prilagoditi tudi sodoben način zdravljenja, kar je vplivalo tudi na zdravljene zapletov pri pacientih po operacijah na možganih, kot donorska bolnišnica so že leta 1990 ugotavljali možgansko smrt in dve leti pozneje izvedli tudi eksplantacijo, torej odvzem organa. Danes ima intenzivna medicina v Mariboru na razpolago 24 posteljnih enot z vso opremo, a žal tehničnemu napredku ni sledilo število anesteziologov in ustrezno usposobljenega negovalnega kadra, kar velikokrat omejuje sprejetje v to enoto, s tem pa je zmanjšan tudi obseg operacij, čeprav se število sprejemov povečuje - 256 jih je bilo leta 1993, 960 leta 2018. Šele zadnja tri leta delajo v intenzivni terapiji več kot trije specialisti.
Popravnega izpita ni
Danes medicinski napredek vztrajno pomika tanko linijo med življenjem in smrtjo proti življenju, v veliki meri so za to zaslužne nove aparature, zmogljivosti in znanja, ki jim sledi osebje, a tudi tehnologija ima svoje mejne črte. "Danes si ne znamo več predstavljati zdravljenja hude poškodbe možganov brez nenehnega spremljanja znotrajlobanjskega tlaka, v zadnjem času pa tudi spremljanja nasičenosti krvi v možganih s kisikom. V zadnjih dveh letih smo uvedli nadomestno zdravljenje z zunajtelesnim krvnim obtokom (ECMO) pri bolnikih s hudo odpovedjo pljuč in srca, pri čemer menimo, da si lahko prizadeti organ opomore. Izboljšali so se diagnostični postopki, razširile so se možnosti intenzivnega in invazivnega spremljanja vseh življenjskih funkcij ter podpora delovanju obolelih organov," pravi Nives Matkovič Lonzarić, vodja Enote intenzivne medicine operativnih strok. Vse to terja tudi dodatna znanja in dodatna usposabljanja tako zdravnikov kot tudi kadra zdravstvene nege. In seveda dodatno število ljudi, a zdravnica doda tudi: "Pri vsem napredku pa se moramo zavedati, da nobena tehnologija ni stoodstotna in ne nadomesti človeškega dela. Temelj obravnave vsakega bolnika so še vedno dober klinični pregled, spremljanje in interpretacija izvidov. Ne zdravimo številk, ampak bolnika. Včasih nam stetoskop in pregled povesta več kot vse številke na monitorju in v izvidih. Za to pa so potrebna leta izkušenj."
Rutine na intenzivni ne poznajo, vsak bolnik posebej je edinstven in njegovo zdravljenje vedno predstavlja izziv ter z njim tesno povezan stres. Tudi v cehu je velikokrat slišati, da gre za najbolj naporen del medicine. "Bolniki pri nas so vsi življenjsko ogroženi in pri vsakem se borimo za življenje. Vedno, ko je treba ukrepati zaradi nenadnega poslabšanja stanja bolnika, težav z dihanjem, zastoja srca …, in moraš takoj delovati popolnoma zbrano in brez napake, saj se zavedaš, da je življenje v tvojih rokah in gre za sekunde, je to velik stres. Če narediš napako, popravnega izpita ni," pravi Matkovič Lonzarićeva, ki pri premagovanju stresa izpostavi pomen medsebojnih odnosov na delovnem mestu: "S tem ne mislim, da moramo biti vsi med seboj prijatelji, je pa pomembno, da imaš do vsakega zaposlenega, pa naj bo to bolničar ali profesor, korekten, spoštljiv in profesionalen odnos."
Še posebno hudo je, ko gre za mlado življenje
Delo je izrazito timsko in pomemben je vsak član - od bolničark, diplomiranih medicinskih sester, fizioterapevtov do zdravnika. Če si še kdo predstavlja medicinske sestre kot tiste, ki so zadolžene predvsem za strežbo bolnikov, se krepko moti. "Ne znam si predstavljati zdravljenja kritično bolnega brez dobrega in usposobljenega kadra zdravstvene nege," je iskrena Matkovič Lonzaričeva. Zdravnik je vodja tima in vodi zdravljenje, vendar je negovalni kader tisti, ki večino časa preživi z bolnikom, budno spremlja njegovo stanje, pravočasno opozarja zdravnika na spremembe, neguje bolnika, ga hrani … Zaposleni v zdravstveni negi v enoti intenzivne terapije potrebujejo bistveno širše znanje kot kader zdravstvene nege na navadnih oddelkih, zato se morajo tudi oni nenehno izobraževati, meni vodja: "Znati morajo upravljati z aparati, ki jih uporabljamo, asistirati pri invazivnih postopkih, ki jih izvajamo. Delo pri nas je psihično in fizično zelo naporno, saj zahteva veliko znanja, nenehno zbranost, tudi fizično moč, saj so naši bolniki vsi nepokretni, priključeni so na številne cevke in aparate in jih je treba negovati, obračati, izvajati terapijo."
Še posebno je hudo, ko gre za mlado življenje. Tega se nikoli ne navadiš in z vsako smrtjo odide tudi delček tebe
Zvezde so kirurgi, kdo je ohranjal življenje, je manj znano
V zadnjih letih se trudijo, da bi študentje bolje spoznali njihovo delo. Tako so za študente fakultete za zdravstvene vede uvedli prakso in študentsko delo. Kar nekaj diplomantov se je odločilo ostati pri njih. Nives Matkovič Lonzarić: "Študentje medicine imajo na našem oddelku klinične vaje, kjer se seznanijo z delom, a menim, da je tega še vedno premalo. Poleg tega je naše delo na splošno podcenjeno, tudi širša javnost ga premalo pozna. Če karikiram: vsak bolnik se spomni, kdo ga je operiral, redki pa so tisti, ki se spomnijo, kdo mu je dal anestezijo in skrbel za njegove življenjske funkcije in kdo ga je zdravil v enoti intenzivne terapije. Delno so za to kriva tudi naša zdravila, saj večina bolnikov prejema pomirjevala oziroma so v umetni komi. Ne nazadnje pa bi poudarila, da vsak zdravstveni delavec ni primeren za delo v enoti intenzivne terapije. Poleg znanja in določenih ročnih spretnosti se moraš znati spopadati tudi s stresom. Delo v intenzivni terapiji moraš imeti rad!"
Včasih nam stetoskop in pregled povesta več kot vse številke na monitorju in v izvidih
Izjemno naporno, a tudi izjemno pomembno
Stanje na oddelkih z bolniki s covidom-19 se umirja, krivulje novih primerov se upogibajo navzdol. V Sloveniji so za bolnike s covidom-19 skrbele štiri ustanove: UKC Ljubljana, UKC Maribor, UK Golnik in SB Celje. Vse štiri še vedno v svojih intenzivnih terapijah zdravijo bolnike, njihovo skupno število se počasi zmanjšuje. "V naši ustanovi je trenutno aktiven en oddelek za obolele s covidom in enota intenzivne terapije covid, kjer trenutno (27. aprila) zdravimo devet bolnikov, osem jih potrebuje mehansko predihavanje. Največje število obolelih za covidom, ki smo jih zdravili naenkrat, je bilo 15," pa našteje bilanco bolnikov z boleznijo, ki je postavila bolnišnico na glavo, dr. Jožica Wagner Kovačec, predstojnica Oddelka za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin UKC Maribor. To je bil velik organizacijski zalogaj, dopusti so za ekipe na teh oddelkih precej abstrakten pojem.
"Zdravljenje bolnikov s covidom je bilo za vse nas poseben izziv: spopadali smo se s povsem novo boleznijo, na začetku je bilo zelo malo raziskav in podatkov o bolezni in učinkovitosti zdravil; nismo vedeli, kakšne bodo posebnosti naših bolnikov, vendar smo se z zagnanostjo lotili nove naloge. Intenzivno smo iskali informacije v tujini, pri znanih strokovnjakih, v literaturi in na nacionalnem nivoju, med seboj smo si izmenjevali znanje, izkušnje in informacije. V covid intenzivni terapiji so do sedaj delali zdravniki, zaposleni na Oddelku za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin, ves čas pa smo intenzivno sodelovali z infektologi in specialisti drugih medicinskih strok, največ z Oddelka internistične intenzivne medicine," opisuje začetke Wagner Kovačeceva. Takšno združevanje ekip je vse prej kot enostavno, zato so pripravili skupne protokole dela, zdravljenja, oživljanja in uporabe osebne varovalne opreme, kar je močno pripomoglo k uspešnemu delu in zmanjšanju stresnih situacij. Vsekakor pa so se delovne ekipe morale naučiti sodelovanja, kjer je izjemno pomembno upoštevati strpnost in profesionalen odnos.
Poleg strokovnih izzivov pa je zaradi izjemne kužnosti virus ponudil še druge. Pri pacientih s covidom so tako obiski prepovedani, kar vpliva na bolnika in okrevanje, oporo bližnjih pa mora nadomestiti zdravstveno osebje. Večina bolnikov, ki se zdravi v intenzivni enoti, je sicer pod vplivom zdravil, ker potrebujejo mehansko predihavanje, a v stopnji zdravljenja, ko ne potrebujejo več pomoči ventilatorja, je seveda osebje tisto, ki vsaj delno nadomesti oporo bližnjih, pravi predstojnica: "To je za zaposlene, najbolj za medicinske sestre, ki so največ ob bolnikih, izjemno naporno s psihološkega vidika, vendar zelo pomembno za bolnike."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
