Saj ne vem, kaj naj si mislim o vsem, kar se dogaja z najstarejšo mariborsko gostilno, Kličkom po domače oziroma gostilno Pri treh ribnikih, kot je uradni naziv. Zdaj na žalost zaprte. Jeza, žalost, ogorčenje? Cinizem? Ta izraz bi bil bolj primeren za ravnanje vodilnih na občini, ki zagotavljajo, da se trudijo lokal oddati v najem, a se nekako zdi, kot da počno vse, da jim to ne bi uspelo. Čakajoč na pravšnjega najemnika, ki bi ugriznil v kislo jabolko, so občinarji celo prišli na zamisel, da bi gostilno odprli vsaj toliko, da bi sprehajalcem po parku ponudili kavo, čaj, sok? Pa kdo ima tu koga na norca?
Berem izjavo enega od odločujočih: "Z vsakim novim pozivom izpolnjujemo in izboljšujemo pogoje, dobivamo nove sugestije." A res? Ma ne me … saj veste kaj. Se iz treh neuspelih pozivov niso ničesar naučili? Če si res nekaj želijo storiti, pa jim ne uspeva, a ni potem naslednji korak povsem logičen? Pripraviti ponudbo glede na pripombe in sugestije iz neuspelih poskusov. Če res želijo oddati lokal.
Me ima, da bi takole iz udobja penziona malce klicarila naokoli in izbrskala zainteresirane za lokal, jih povprašala o pogovorih z občinarji, ali pa o tem, kaj so pripravljeni storiti, da najamejo gostilno, ki ima sloves že sama po sebi in za povrh na lokaciji, da bi se zanjo povsod drugod razen v Mariboru skorajda stepli. Mestni park, ribnik v bližini, sprehajalci, parkirišče v neposredni bližini lokala, tako da se do gostilne niti pošteno sprehoditi ni treba … Pa ne gre.
Kaj pa če bi občina najemnikom malce bolj odločno stopila nasproti? Da na primer za prvo leto odredi simbolično najemnino? Kaj vem, sto evrov na primer? In se morda za tri leta odreče odstotkom od zaslužka gostilne (pustimo zdaj ob strani prave izraze za takšno početje)? Da morda poveže najemnika s srednjo in višjo gostinsko šolo in tako zagotovi šolano osebje? Zanimivo bi bilo slišati pričakovanja morebitnih najemnikov. Ni nujno, da je vsega kriva zgolj občina, morda ima kdo visokoleteče cilje, ne bi pa sam z vlaganji v lokal kaj veliko prispeval? Vsaka zgodba ima dve plati - in tako tudi poskusi oddaje v najem znamenitega lokala. Pa še nekaj me bega pri tem presnetem Kličku (nanj imam precej nostalgičnih spominov, med drugim na svojo poroko, da o vožnjah s čolni v zgodnjih otroških letih in potem o malinovcu na terasi Klička sploh ne govorim). Naš župan ja ima ogromno izkušenj v gostinstvu. Od Takosa na Lentu do hotela v središču mesta. Pozna torej obe plati – iskanje in najemanje ali nakup lokala, ponujanje in oddajanje lokalov. Pozna torej tudi trnovo pot začetnih korakov. Mu te izkušnje ne pridejo nič prav pri vsem, kar se dogaja okoli Klička?
Nikdar nisem bila in ne bom pristaš raznoraznih teorij zarot. A tole s Kličkom je podobno spravljanju podjetij na kant, da jih potem lahko nekdo poceni kupi. Menda ne gredo zadeve v to smer? Češ petkrat smo poskusili z razpisom, pa ni šlo, zato bomo oddali prvemu, ki bo gostilno Kliček hotel - in mu prilagodili pogoje? Ne verjamem, da gre zgodba v to smer, a prepričljivega dokaza, da si občina res želi oddati gostilno, za zdaj še ni. Zato me res vedno bolj zanima, kaj se plete v glavah tistih, ki se menda trudijo oddati gostilno Kliček v prave roke, a počnejo vse, da se to ne zgodi?