Zdaj nam je zbolel še župan Saša Arsenovič, do katerega sem bil v prejšnjem pisanju kar oster. Želim mu čimprejšnje okrevanje in vse najboljše, do takrat pa naj mi, prosim, oprosti in pozabi, da sva si glede mestnega prometa hudo nasprotna. Sploh mi je težko kritično pisati o njem, ker z več Večerovih izletov poznam njegova starša, ki sta mi pri srcu.
Kaj čem, po svoje sem pač kronično mahnjen s prometom. Morda je za to krivo že dejstvo, da sem se rodil na Partizanski cesti, ki je postala resnično prometna konec šestdesetih in je že leta 1968, ko smo se mi preselili, dnevno peljalo pod našo spalnico skoraj tisoč težkih tovornjakov. To je bil čas, ko so naftni mogotci začeli na veliko uvažati robo iz Zahodne Evrope. Ampak do leta 1964, ko je bil zgrajen Titov most, je že takrat vse večji tovorni promet potekal po Kopališki ulici (kasneje Svetozarevski), čez Glavni trg in Stari most ter tik mimo bolnišnice na Ptujsko in Tržaško cesto. Tej je sledila še ena katastrofa; v počitniškem in prednovoletnem času so se strmo začele gostiti kolone zdomcev, zlasti jugoslovanskih in turških, "gastarbajtarjev" z Zahoda, ki so morali končno doma pokazati svoje avtomobile. Kolone so bile od Šentilja do Maribora nepretrgane, potem pa so se do Gruškovja komaj kaj razredčile. Prometna varnost, ki je bila že tako na psu, se je začela še nenehno slabšati. Takrat me je moj prvi šef na Večeru, najprej na mariborski kroniki, Vojko Bercko, vzel za pomočnika na črni kroniki, saj smo skoraj sleherni dan poročali o nesreči s smrtnim oziroma smrtnimi žrtvami. In povrhu smo o teh nesrečah poročali "v živo", na vsaki od njih sva bila bodisi on bodisi jaz, in to ob sleherni uri dneva in po možnosti čim prej. Grdo delo je to bilo. In iz Večera (poročila so bila praviloma na zadnji strani) je tekla kri. Vmes sva bila še v Vrbovcu, nad katerim sta trčili potniški letali, poročala sva o umorih … Res grozno, kajti vsi ti prizori nujno pustijo sledi. Po katerikoli stari cesti se danes peljem iz Maribora, povsod se spomnim na …
Kaj čem, po svoje sem pač kronično mahnjen s prometom. Morda je za to krivo že dejstvo, da sem se rodil na Partizanski cesti
Je pa točka na stari cesti med Mariborom in Ptujem, kjer se blagega srca spomnim na pokojnega šefa in kolega, moža več kot odlične urednice Večera Zarje Pahor ter očeta Večerovih novinarjev Vojislava in Zvezdane Bercko. To je, kot sem jo jaz imenoval, linija Vojka Bercka med Rošnjo in Staršami. Gre za relativno ravna dela, ki se nekje na sredini prelomita v blagem ovinku nekako tako kot bumerang. Na prvi pogled se zdi dovolj pregledna in črta med pasovoma je dovoljevala prehitevanje, a so se tam med prehitevanjem kar vrstila čelna trčenja z najhujšimi posledicami. Vojko Bercko je začel opozarjati, da mora biti med voznima pasovoma neprekinjena črta in po možnosti na obeh straneh tudi prometni znak, da je prehitevanje prepovedano, a je trajalo kar nekaj let, da so ta njegov predlog sprejeli in uresničili. U, pa za kakšno sitnobo so ga imeli, za gnjavatorja, ki zna tako ali tako napisati le en komentar. Pa preden o pripombi resno razmislijo kakšni vsevedi vedeži, preden pride z ene inšpekcije na drugo, preden se vse to ponovi še v Ljubljani … Res se je že zdel kot Don Kihot, ki se bori z mlini na veter, a glej - čudež se je zgodil! Število nesreč na tistem mestu je začelo plahneti in enako število smrtnih žrtev.
Primer mi je toliko bolj pri srcu, ker dokazuje, da lahko imajo trmasta prizadevanja novinarjev kdaj tudi zelo pozitivne posledice. Saj veste: kdor je rešil eno človeško življenje …
