Kaznovalna politika je le eden od segmentov družbene interakcije s kriminaliteto. Predstavlja ukrepanje, ki se izvaja potem, ko je zločin že storjen. Torej takrat, ko je že prepozno. Zato je v primerih nasilja v družini tudi neprimerno razmišljati, da je to ključen ali poglavitni pristop, ki ga mora družba oziroma natančneje država uporabiti. Potrebno bi bilo namreč intenzivno delo pred samim zločinom in veliko širše družbeno naslavljanje tega problema. Preventiva, zaščita žrtev in njihovo opolnomočenje, prepoznavanje in ukrepanje v dejanjih in procesih, ki se odvijajo veliko pred tragičnimi epizodami, naslavljanje težav v družinah, kjer se ljudje takšnega vedenja najprej naučimo, prekinitev družbene toleranca in celo spodbujanja različnih oblik nasilja od zgoraj navzdol ter mizoginije itd.
Ravno na teh področjih nas čaka največ dela. Kar se tiče kaznovanja in zaporne kazni, je potrebno razumeti, da ta v družbi izpolnjuje sledeče cilje: retribucija (kaznovanje storilca), odvračanje (zapor kot mehanizem za odvračanje vseh nas od storitve kaznivih dejanj), resocializacija oz rehabilitacija (zapor, bi naj storilca reformiral in naučil funkcioniranja v družbi), prevencija z izključitvijo (medtem ko so storilci zaprti, je družba varna pred njimi) in tudi restitucija (storilčevo poplačilo žrtvi in svojcem za storjeno dejanje). Katerega od teh namenov bomo kot družba postavili v ospredje, mora biti konsenzna in na strokovnih dognanjih podkrepljena odločitev. Smo pri nas to dosegli? Smo naredili tehten strokovni premislek pred spreminjanjem zakonodaje? Eno ključnih načel pri določanju kaznovalne politike je namreč, da se kaznovanje ne sme prilagajati in spreminjati glede na posamezen primer in zahteve glasnega dela javnosti. Vse ostalo vodi v penalni populizem, poenostavljanje kompleksnosti kriminalitete in njenih vzrokov, na dolgi rok pa nima učinka. Če dolga zaporna kazen sicer zadovolji trenutne strasti in v očeh nekaterih navidezno vzpostavi pravico (dejansko namreč prav nič ne more povrniti odvzetih življenj), je njen družben in preventivni učinek zelo vprašljiv. Zagovorniki pogleda, da so storilci racionalna in preračunljiva bitja, zelo ostro kaznovanje pa odvrača vse potencialne storilce, spregledajo racionalizacijo pri storilcih na drugem koncu. Včasih najostrejše kazni vodijo celo v storitev novih kaznivih dejanj in nove žrtve, saj je storilec prepričan, da nima kaj izgubiti. To so le nekateri elementi, ki morajo biti prisotni v kompleksnem tehtanju o tem, kako ukrepati zoper kriminaliteto.
Sam na splošno verjamem v človekovo dobro. Naša življenja določa množica interakcij, ki jih imamo z ljudmi okoli nas, širšo družbo in različnimi sistemi. Če je v nas naslovljeno dobro, se odzivamo z dobrim. Enako velja za slabo. Razumem in vem, da je v izjemnih in resnično ekstremnih primerih oblikovano in utelešeno zlo. Holokavst, genocid, etnično čiščenje, množični poboji so najbolj nazorni primeri takšne človeške temačnosti. Kje postaviti mejo med razumevanjem dogodka ali procesa kot nepopravljivo družbeno škodo in na drugi strani ohranjanjem vsaj kančka zaupanja v človeško dobro, je eno težjih vprašanj. Odgovor nanj bi moral po mojem mnenju temeljiti na razumu in strokovnem tehtanju. Glasno pozdravljanje in navdušenje nad ostrim kaznovanjem bi nas moralo prej skrbeti kot pomiriti. Vprašati bi se morali, zakaj smo vedno znova priča takšnim tragedijam? Ali res naredimo dovolj, da jih preprečimo? Energijo javnosti usmerjeno v kaznovanje bi veljajo v prvi vrsti uporabiti za glasno zahtevanje izboljšav sistema za zaščito žrtev, programe za preprečevanje kriminalitete, delo z najmlajšimi, delo s storilci in za začetek obsojanje vseh oblik nasilja, ki se v družbi legitimirajo od zgoraj navzdol.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
