Filmska obletnica: Dan, ko smo spoznali Quentina Tarantina

Kadar Quentin Tarantino dandanes izda kakšen celovečerec, je to eden redkih res pravih, globalno odmevnih dogodkov v svetu filma. Danes 58-letni režiser pa je bil nekdaj tudi sam mladenič, ki je mukoma iskal veliki preboj v filmski industriji. Ko danes gledamo njegov prvenec Stekli psi (Reservoir Dogs, 1992), zlahka dobimo občutek, da je Tarantino že pri 28 letih razvil večino elementov, ki njegove filme delajo tako unikatne in nepozabne. Dialoški prizori o trivialnih temah, obilje krvi in nasilja, prebrisani pripovedni obrati, komičnih vložki, sijajen izbor retro pop glasbe. Vse to res drži. Pa vendar je ameriški filmar omenjeni prvenec posnel na koncu izjemno težavnega obdobja učenja in iskanja priložnosti, v katerem se je moral soočiti z zaporedjem neuspehov in razočaranj. A prav to obdobje med letoma 1985 in 1992 je bilo tisto, v katerem je postavil temelje za vzpon med največje filmarje našega časa.

Od videoteke do spodletelega prvenca

Quentin Tarantino je že od malega sanjal o tem, da bo igral vidno vlogo v filmski industriji. Že kot najstnik je pisal zgodbe in fantaziral o svoji igralski karieri. Njegove sanje so se na nekoliko drugačen način uresničile, ko se je pri 22 letih zaposlil v videoteki Video Archives v Los Angelesu, kjer je delal pet let. "Dokler nisem postal režiser, je bila to najboljša služba na svetu," se je tega obdobja spominjal mnogo kasneje.

Prav ta služba mu je omogočila, da je v prostem času uresničil svojo veliko željo, da bo tudi sam postal režiser s svojim lastnim celovečercem. Med letoma 1985 in 1987 je tako nastajal nizkoproračunski film Rojstni dan mojega najboljšega prijatelja (My Best Friend's Birthday, 1987), ki pa je bil vse prej kot prebojna mojstrovina, kakršno je načrtoval.

"Ko sem snemal film, se mi je zdelo, da ustvarjam nekaj res posebnega," je o svojem nesojenem prvencu povedal Tarantino. "A ko sem ga pogledal znova, mi je hitro postalo nerodno." Film je bil popolno razočaranje. Ideje, ki jih je imel v glavi, so na zaslonu izpadle smešno in amatersko. Tarantino izvirnih posnetkov nikoli ni uradno izdal. Še več, v tistem času je izkoristil novico o požaru v lokalnem filmskem laboratoriju za to, da je razširil govorice o tem, da je v njem zgorel tudi njegov film. Krajša, piratizirana različica filma Rojstni dan mojega najboljšega prijatelja je na ogled na youtubu.

Praksa je najboljša šola

Ta veliki fiasko pa je imel tudi pozitivno plat. "To, da vzameš kamero in posnameš film, je najboljša filmska šola, kar jih obstaja," dandanes pove Tarantino. "Rekel sem si, v redu, morda takrat res nisem vedel, kaj počnem. A ravno zato sem to toliko bolje vedel, ko sem imel ta film za sabo." Z bolečo, a vendarle dragoceno izkušnjo v žepu je ubral drugačen pristop - začel je pisati scenarije, ki jih je ponujal filmskim studiem. Prav v tem času ob koncu osemdesetih je napisal danes slovita scenarija za filma Prava stvar (True Romance) in Rojena morilca (Natural Born Killers). A težava je bila v tem, da takrat teh zgodb nihče ni hotel. Hitro je spoznal, da popolnemu anonimnežu noben studio ne bo dal denarja.

Prelomni dogodek se je zgodil, ko je Tarantinu za najnižjo možno vsoto 30.000 dolarjev vendarle uspelo prodati scenarij za film Prava stvar. Njegove sanje, da bo posnel svoj prvenec, so znova oživele. In tokrat se je želel lotiti povsem novega scenarija, ki je nosil naslov Stekli psi. Vseeno pa ni bilo daleč, da bi bili Stekli psi prav tako kot Rojstni dan še en nizkoproračunski film s povsem anonimno igralsko zasedbo. Tarantino namreč v žepu ni imel kaj več kot omenjenih 30 tisočakov, s katerimi bi si lahko privoščil zgolj dvanajst snemalnih dni, in še to zgolj na črno-beli 16-milimetrski filmski trak. Potem pa je spoznal človeka, ki je njegovo usodo obrnil v pozitivno smer. Mladi producent Lawrence Bender je bil navdušen nad scenarijem ter je nemudoma postal Tarantinov zvesti sodelavec. Prav Bender je Tarantina prepričal, naj ne začne snemanja, dokler sam ne poskuša vzbuditi zanimanje za projekt ter na ta način zbere bistveno več sredstev. Scenarij je prišel do igralca Harveyja Keitela, ki je, enako navdušen nad Tarantinom, prevzel tako koprodukcijski delež kot igralsko vlogo v filmu. Prav njegovo sodelovanje je projektu odprlo marsikatera vrata in na koncu je proračun narasel na izjemnih 1,5 milijona dolarjev.

Problem: Tarantinov divji slog

Tarantinu je to omogočilo, da je snemal s profesionalno opremo in tehnično ekipo ter da je skrbno izbral igralska imena, kot so Tim Roth, Steve Buscemi, Michael Madsen in Chris Penn. Zgodba filma Stekli psi se vrti okoli skupine gangsterjev, ki načrtujejo drzen rop diamantov, vendar pa gre na dan podviga vse narobe, kar vzbudi sume, da je eden od njih policaj.

Kot rečeno, film že vsebuje večino elementov, ki tvorijo prepoznavni "Tarantinov slog", razvit pod navdihom režiserjev, kot sta Brian De Palma in Jim McBride. Pa vendar bi Stekli psi morali biti režijsko mnogo drznejši film, kot ga poznamo danes. Tarantino je namreč v slogu svojih vplivov močno eksperimentiral s koti snemanja in drznimi pripovednimi prijemi. Film naj bi po prvotnem načrtu privzel obliko zaporedja dolgih prizorov v slogu Hitchcockovega filma Vrv (Rope, 1948). Šele ko je testne posnetke skupaj s scenarijem predstavil na delavnici v Sundanceu leta 1991, sta ga mentorja Terry Gilliam in Volker Schlöndorff prepričala, naj umiri svoj slog, z argumentom, da zgodba ne bo izgubila prav nič moči, če jo bo predstavil z bolj konvencionalnimi prijemi.

Gilliam in Schlöndorff sta seveda imela prav. Recept je nemudoma deloval. Ko je Tarantino Stekle pse 21. januarja 1992 predstavil na festivalu v Sundanceu, je film takoj postal "vroča roba" v filmski industriji. Oboževali so ga tako kritiki kot splošno občinstvo. Kljub dokaj tradicionalni žanrski zgodbi je bila že na prvi pogled očitna tudi inovativnost pri pripovedovanju in gradnji likov. Gangsterji pri Tarantinu niso mrki grobijani, temveč sproščeni povprečneži, ki v prostem času kot kakšne dame kramljajo o povsem nepomembnih stvareh, le da jih njihovo delo vedno znova potiska v kruto nasilje.

Konec pasjih dni

Tarantinu se je po letih mučenja vendarle odprlo. Film Stekli psi je med redno distribucijo podvojil svoj vložek. Zaslužil je tri milijone dolarjev in celo postal manjša komercialna uspešnica. Za nameček so nato vzcveteli Tarantinovi prejšnji scenariji. Pravo stvar je prevzel sloviti Tony Scott (Top Gun, Dnevi grmenja) ter je leta 1993 posnel danes klasični film z zasedbo, ki so jo sestavljali Christian Slater, Patricia Arquette, Dennis Hopper, Val Kilmer, Gary Oldman, Brad Pitt in Christopher Walken. Scenarij za Rojena morilca je medtem odkupil Oliver Stone in je leta 1994 posnel prav tako legendarni film z Woodyjem Harrelsonom, Juliette Lewis, Robertom Downeyjem Jr. in Tommyjem Leejem Jonesom. Še pomembnejše pa je bilo to, da je Stekle pse distribuiral hitro vzpenjajoči se neodvisni studio Miramax, ki je Tarantinu po finančnem uspehu dal povsem proste roke pri naslednjem filmu. Šund (Pulp Fiction, 1994) je lahko ustvarjal z vso ustvarjalno svobodo in s takrat astronomskimi osmimi milijoni dolarjev proračuna.

Stekli psi se kljub uspehu niso kopali samo v navdušenih pohvalah. Že takrat so se pojavili očitki, da se Tarantino pri pripovedovanju pretirano zateka k nasilju in prelivanju krvi, iste kritike ga spremljajo vse do danes. A prav ta brezkompromisni pristop k žanru je bil tisti, ki je njegove filme že takoj naredil za nezmotljivo prepoznavne.

Tarantino se je med zvezde morda res izstrelil s cansko zlato palmo za film Šund leta 1994, a Stekli psi so njegov pravi začetek. Njegov prvenec z vsakim pretečenim letom pridobiva veljavo in vpliv. Danes ga poleg ključne vloge v vzponu ameriškega neodvisnega filma v zgodnjih devetdesetih letih vidimo tudi kot zgodnji primerek pomembne linije filmov inteligentnega Hollywooda (Lynch, Fincher, Nolan itd.), kjer filmi prej privzemajo obliko pripovednih ugank kot pa klasičnega hollywoodskega nizanja dogodkov. Če bi torej morali točno določiti, kje se je rodil Tarantino kot filmski avtor, je odgovor na dlani. Njegovo ime je filmski svet spoznal natanko na današnji dan pred 30 leti.