V normalnih tleh je delež vode 25 odstotkov, prav tolikšen je tudi delež zraka, delež trdnih delcev pa je 50-odstoten. Ob dolgotrajnem dežju voda izpodrine zrak iz tal. V mokrih tleh imajo lahko težave rastline in ves talni živi svet, brez katerega postanejo tla mrtva in nerodovitna. V težkih glinasto-ilovnatih tleh je več težav z zasičenostjo z vodo kot v lahkih peščenih tleh. Zato lahko v težkih glinastih tleh, kjer je voda izpodrinila večino zraka, pričakujemo več gnitja. Rastline v takih tleh dobesedno plavajo. Če voda ne odteče hitro, se običajno pojavi gniloba in nato izpad pridelka. Glinasta tla prepoznamo po tem, da se ob gnetenju v roki oblikujejo kot plastelin.
Rahljanje, ko se tla osušijo
Taka tla je treba po daljšem dežju obvezno okopati oziroma prerahljati z ročnim kultivatorjem s tremi roglji, da vanje spustimo zrak. Vendar je treba z delom počakati, da postane zemlja dovolj suha za obdelavo. Tako bodo tla, po domače, zadihala. Tudi lahka peščena tla okopljite ali prezračite, lahko z vilami in grabljami, saj jim bo obdelava dobro dela.
Jesenska zastirka
Ko se zemlja dovolj osuši, da se ne oprijema čevljev, lahko prazne grede do pomladi pokrijete z zastirko bodisi iz komposta, praproti, nabrane v gozdu, bodisi jesenskega listja, ki je odpadlo z drevja v gozdu ali na domačem vrtu. V vsakem primeru mora biti listje, s katerim bomo zastirali vrt, zdravo in brez škodljivcev. Debelina zastirke naj bo približno dva do štiri centimetre. Takšna preproga iz organskih odpadkov bo, podobno kot v naravi, kjer drevesa nasujejo listje na tla in se na poljih listje rastlin upogne k tlom, pod seboj ohranjala življenje mikroorganizmov v tleh še dolgo živahno.
