"V mestu imamo dvoje ali celo troje skoraj stalnih kabaretov, v njih pa nastopajo malone brez izjeme sami tuji artisti, ki izvajajo ves svoj program v nemškem ali kakem tujem jeziku, kakor da bi bili kje sredi Dunaja."
Tako naj bi tujec, ki bi zašel v naše mesto, seveda dobil vtis, da je Maribor še vedno nemško mesto. Pa ne samo to, peščica tukajšnjih Nemcev je imela na voljo kar dvoje zabavišč, medtem ko preostalo (slovensko) prebivalstvo ni imelo niti enega. Seveda ni bil težava zgolj program v teh zabaviščih - tako časnik - ampak so k mizam z gosti prisedale tudi razne tuje "artistke". Te so naročale drage pijače, od oderuških računov pa nato dobivale odstotke in s tem v očeh obiskovalcev metale slabo luč na vse prebivalce in mesto.
Taka zabavišča naj bi imela za mesto kar trojno pogubo: "Vzdržujejo in podpirajo nemškutarijo, uničujejo narodno premoženje in spravljajo po nepotrebnem naš denar v tuje, najčešče inozemske, našemu narodu in državi nasprotne roke in uničujejo naposled še moralo."
"Skrajni čas je tedaj že, da se ta zabavišča ukinejo ali pa popolnoma preuredijo. V tem poslednjem slučaju bi se moralo enkrat za vselej prepovedati izvajanje programov v kakršnemkoli neslovanskem jeziku, onemogočiti bi se nadalje moralo nastopanje artistov in artistk iz tujih, posebno nam neprijaznih držav in izdati bi se morala odredba, da artistkam ni dovoljeno nadlegovati goste in se mešati med nje. Ko opravijo svoj nastop, naj gredo svojo pot."
