Petek zvečer, ura se približuje pregrešni deveti, dobri dve uri je torej čez sedmo, ki je veljala "kot čas za zadnjo rundo" še pred dobrim tednom. Gostinci so mize po NIJZ standardih razparcelirali tako, kot je treba in ni videti, da bi to koga pretirano motilo. Na takšne in drugačne ukrepe smo se navadili, zdaj je pomembno predvsem to, da lahko sproščeno poklepetamo in ne rabimo odložiti piva, še preden se stemni. Vzdušje v centru Maribora je praznično (kako praznično bo šele danes, ko so na tribunah spet dovoljeni gledalci), ljudje so odlično razpoloženi in zelo veseli, da lahko po tako dolgem času spijejo kakšen kozarček ali več v družbi prijateljev.
Sprehod po mestu daje prav nenavaden občutek nekih časov, ki smo jih že skoraj pozabili. Še pred Prvo gimnazijo je skoraj tako, kot je bilo pred korono. Dijaki, ki morda ne bi dobili pijače v lokalu, s plastičnimi lončki v rokah proslavljajo dejstvo, da se spet vidijo v petek zvečer. S "policijsko uro", ki so jim jo določili starši, ne vlada.
"Kam gremo?" slišimo reči enega izmed Mariborčanov, ki se je po dolgem času odločil, da bo s prijatelji spil pivo na Poštni ulici. "Tam, ko je fraj," mu odgovori kolega in skupaj s še nekaj prijatelji se sprehodijo med mizami in poiščejo prosto, kar niti ni tako enostavno, večina jih je namreč zasedenih. Nabito polni lokali v centru Maribora se zdijo kar nekoliko "pregrešni", domala luksuz. Dolgo je že, odkar smo nazadnje lahko zvečer posedeli s prijatelji izven doma. Ne gre toliko za pijačo, ki jo lahko spiješ, bolj za druženje, za občutek vračanja v "normalnost".
"Na to smo dolgo čakali!"
Na Poštni pristopimo do treh mlajših fantov, ki sedijo z vrčki piva pred seboj. Zaenkrat so še pri prvem, a najverjetneje ne bo zadnji, nam zaupajo. "Sploh se ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje zunaj," reče Jakob Košir in malo pomisli. "Mislim da oktobra," mu pomaga njegov kolega. "Fenomenalno je, to smo zelo dolgo čakali!" nasmejano pove in doda, da nameravajo ostati do konca, kdaj bo pa ta "konec" pa še ne vedo.
Za naslednjo mizo, h kateri pristopimo, sedi skupina deklet, večina jih ne govori slovensko. Z nami v slovenščini spregovori Elena Trajkovska: "Zalo dobro se počutim. Sedem mesecev smo bili zaprti in zdi se prav neverjetno, da je spet vse odprto. Kolegice niti niso vedele, da je danes do desetih." Ker ni tako toplo, verjetno ne bodo ostale do konca, še pove.
Malo naprej po ulici se ustavimo pri mizi, kjer sedijo dobro razpoložena dekleta z buteljko vina pred seboj. Kako je po tako dolgem času biti zunaj, jih vprašamo. "Super je! Jaz sem prišla kar z Gorenjske, ker se tukaj precej več dogaja kot pri nas," nam zaupa Eva Horvat, ki še pripomni, da je v Mariboru precej več vina, na Gorenjskem so baje bolj vajeni žganja. Vprašanje, če nameravajo ostati do konca izzove hudomušne nasmeške. "Do sončnega zahoda," smeje odvrne sogovornica, kar sproži nov val smeha.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
