Jana Juvan
V mariborskem nakupovalnem centru Europark stoji danes stojnica, ki je veliko manj oblegana od tistega famoznega na pol vesoljskega avtomobila ali katerekoli izmed priljubljenih trgovin. Vsekakor pa je vredna postanka. Tudi nič ne stane. Lahko pa z nasveti marsikateri ženski reši žviljenje. Vzpostavile so jo namreč članice združenja Europa Donna v okviru svetovnega dneva ginekološke onkologije.
Še preden smo se podale na prvi mariborski sprehod v znak podpore in osveščanja o ginekoloških rakih, je z ene strani na prsa prišla prepoznavna pentlja, ki opozarja na te bolezni - tokrat vijolična - z druge vijolična kapa s šiltom, v torbico pa pest balonov za otroke. V bojni opravi se tako pridružimo tistim pravim borkam na pohodu do mestnega parka. Nekatere so prestale več operacij, obsevanj, druge so zdaj med kemoterapijo ("Ampak tako, ko ne izgubiš las, si lahko misliš?"), tretjim se je rak že dvakrat ponovil.
Strah in sram pred pregledom
Slogan letošnjega dneva ginekološke onkologije se osredotoča na osveščanje o stigmi, s katero se soočajo ženske z raki rodil. "Ženske je še vedno strah in še vedno jih je sram oditi na ginekološki pregled. To sploh opažamo pri starejši generaciji. Zato jih spodbujamo in pozivamo, da se redno udeležujejo pregledov in v kolikor pride do kakšnih znakov, obiščejo ginekologa," pove Darja Molan iz Europe Donne.
Sram je prisoten predvsem pri raku materničnega vratu, opaža, saj se tega še zmeraj oklepa stigma nekakšne promiskuitete, ki naj bi bila kriva za nastanek raka. Kar seveda ne drži. "Z enim od virusov HPV, ki ta rak povzročajo, je dokazano enkrat v življenju okuženo 80 odstotkov žensk in 90 odstotkov moških. Nekateri tudi niso nevarni, nekateri povzročajo genitalne bradavice," spomni na statistiko, ki govori v prid višji precepljenosti proti HPV, ki je v Sloveniji okoli 50-odstotna, kar še zdaleč ni dovolj, da bi ta virus in s tem posledično to vrsto raka izkoreninili, še pet drugih vrst raka pa delno preprečili, pripoveduje med sprehodom po Trgu svobode.
"Viole?" nas posmehljivo nagovori skupina mladih fantov. Da so bile dan prej zamenjane za "dekliščino" se zasmejijo sprehajalke z vijoličnimi kapami. In povedo, da so se ljudje v Europarku kar obračali stran in se jih v loku izogibali, ko so jih poskušale nagovoriti ali jim pripeti vijolično pentljo.
Kdaj bo družba osvobojena teh predsodkov? Sram in strah namreč povzročata, da pride do kasnejših diagnoz. To pa pomeni žal tudi slabše izide zdravljenja. "Ginekološke rake je že tako ali tako težko odkriti. Ko se pokažejo, je bolezen že razširjena. Zato je pomembno hoditi na preventivne programe," poudari Darja Molan. Ti znaki so lahko kakšne neobičajne krvavitve ali krvavitve pri spolnem odnosu, netipični izcedki, pa tudi dlje trajajoča napihnjenost in bolečine v trebuhu ali v križu, našteje nekaj znakov, ki lahko opozarjajo na zahrbtno bolezen.
Skrivajo diagnozo
Ženske imajo tudi po ozdravitvi veliko izzivov - od spopadanja z odzivi ljudi po povratku na delo, tudi diskriminacije zaradi bolezni, težjega napredovanja in neprilagodljivega delovnega okolja njihovi novi realnosti in potrebam, pripoveduje Darja Molan, ko prečkamo Titov most in se napotimo proti mestnemu središču. "Zato ženske včasih ne želijo niti povedati za svojo diagnozo, saj si želijo biti spet efektivni del družbe," doda.
"Vsak bi rad funkcioniral v družbi. Pomembno je, da greš ven. Med ljudi. In najlažje je to med sebi podobnimi, ki so dali to skozi in te razumejo," razloži občutke po prebolelem raku Gabi Bezjak, ki se v svojo službeno okolje ni več zmogla vrniti in je dala odpoved. Še ena stigma, ki se oklepa žensk po prebolelem raku rodil, je simbolni odvzem ženstvenosti, kadar jim z operacijo odvzamejo maternico. "Čeprav je to na koncu koncev pač en organ, kot slepič. Ampak ženske jo dojemamo kot svoj dom ustvarjalnosti," razlaga Gabi Bezjak.
Sedem let zanikanja
Sprehodu se je pridružila tudi Barbara Šadl, specializantka ginekologije, ki trenutno kroži na Onkološkem inštitutu. Spomni, da je del težave tudi v pomanjkanju ginekologov, zaradi česar je v Sloveniji okoli 230.000 deklet in žensk, starih 13 let ali več, brez izbranega ginekologa. Še večjo težavo pa tudi ona vidi v tem, da ženske, tudi če imajo ginekologa, k njemu ne pridejo. "Morda si najprej razlagajo svoje težave s čim nenevarnim. Ko je nekaj že zelo narobe, jih je pa sram in gredo v zanikanje," ugotavlja. Spomni se gospe, ki je prišla v urgentno ambulanto z že zelo napredovano obliko raka dojke, a je prve težave opazila že pred sedmimi leti. Vendar tako dolgo ni pomislila nase, jo je bolj skrbelo za bolnega moža in za otroke. "Premalo govorimo o tem tudi s svojimi mamami, babicami, sestrami. H ginekologu je treba tudi, ko ste zdravi," poudari.
