Oglasno sporočilo
Conradijeva je namreč ustanoviteljica kolesarskega društva Slovenske Specialkarke, katerega število članic raste iz tedna v teden. Trenutno že skoraj sto žensk skupaj kolesari na cestnih dirkalnih kolesih, po domače specialkah, kar je za tako specifično kolo izjemen podatek. »Ženske se povezujemo v skupine in kolesarimo skupaj. Tako kolesarjenje postaja tudi druženje, kar je pri moških že precej uveljavljena navada v obliki kolesarskih rund,« pojasnjuje Štajerka, ki živi v Ljubljani, sicer doktorica fizike in mlada mamica, ki vsako minuto prostega časa preživi na kolesu, nekoč pa je resno kolesarila tudi za profesionalno žensko ekipo.
Brez hlačk? Točno tako
»Čeprav je najpomembnejše, da se med kolesarjenjem počutimo udobno, si kolesarke vendarle želimo tudi to, da bi bile videti dobro. Ženska narava pač. Da se spodnjice pod kolesarskimi hlačami ne nosijo, smo se že naučile, pa vendar me še vedno vsakič znova preseneti, da nekatere trmasto vztrajajo pri tem. Naj povem še enkrat: to ni pomembno le z estetskega vidika, ampak tudi z zdravstvenega. In prav je, da poudarimo, da smo tudi na kolesu ženske. Kako lično je videti, če tudi med kolesarjenjem uporabljamo make up! Z izbiro športne kozmetike bodo trepalnice lahkotno plapolale tudi v najbolj peklenskih razmerah, tako da se bomo tudi po stotih prevoženih kilometrih lahko samozavestno in prešerno nasmehnile mimovozečemu kolesarju.«
Nočna mora
In česa se kolesarke bojijo? »Naša nočna mora so okvare in snemanje zadnjega kolesa. Sama sem se odločila, da se za menjavo zračnice izšolam kar doma, vse z namenom, da bi se na kolesu počutila malo bolj suvereno. S kolesa sem tako snela sprednje kolo – zadnjega si seveda nisem upala, saj nisem bila prepričana, če bi ga sploh znala vstaviti nazaj –, spustila zrak iz brezhibne zračnice, zavihala rokave in se lotila dela. O tem, koliko časa sem prvič porabila za vse skupaj, ne bomo izgubljali besed. Pomembno je le, da se mi je domači preizkus obrestoval in je pripomogel k moji samozavesti na kolesu,« se spominja Marjetka Conradi, ki med stvarmi, s katerimi se kolesarke ne ukvarjajo s prevelikim navdušenjem, omenja tudi prevoz kolesa z avtomobilom.
Zakaj sploh na kolo?
»Največ žensk se za rekreativno kolesarjenje odloča po 20. letu. Veliko se jih odloči za kolo, ker kolesari njihov partner, nekaj jih je prepričala najboljša prijateljica, nekaj pa je takšnih, ki so preprosto pripravljene poskusiti kaj novega,« ocenjuje Conradijeva. Pa še en motiv je precej pogost. Teja iz Domžal, mati dveh osnovnošolcev, je denimo začela kolesariti predvsem zato, ker je mislila, da bo tako hitreje shujšala. A na začetku je tehtnica kazala še več, ker je pridobila mišice. Kratkoročno se s pomočjo kolesarjenja res ne da shujšati, na daljši rok pa precej. Teja pravi, da je v treh sezonah shujšala deset kilogramov. Ti so se resda topili po gramih, vendar jo je že po nekaj vožnjah kolesarjenje povsem prevzelo. Kolo se je iz njene shujševalne naprave spremenilo v sredstvo za doseganje najboljšega počutja.
Varnost vedno na prvem mestu
»Čeprav nerada, moram omeniti, da z naraščanjem števila kolesark in kolesarjev na cesti narašča tudi število do kolesarjev nestrpnih voznikov avtomobilov. To je na žalost dejstvo, ki ga je treba vzeti v zakup in ga ozavestiti. Zavedati se moramo, da smo na cesti šibkejši člen. To pomeni, da je včasih pametno zmanjšati hitrost, čeprav imamo prednost pred avtomobili, pri zavijanju pa je bolje dvakrat preveriti, ali je res varno. Na srečo statistični podatki kažejo, da je število kolesarskih nesreč še vedno majhno in nikakor ne preseže pozitivnih učinkov, ki jih sicer prinaša kolesarjenje. Največ bomo torej za svojo varnost naredile kar same z dovolj previdnosti, upoštevanjem cestnoprometnih predpisov in izbiro manj prometnih cest,« poziva kolesarke Marjetka Conradi.
Sama se v službo ne vozi s kolesom. Tudi druge ženske se kolesarjenju marsikdaj izognejo, pogosto tudi zato, ker jih je strah, da si bodo uničile pričesko, se prepotile, umazale ... Nič pa ne ustavi oblikovalke Petre iz Medvod, ki v prostem času bolj redko sede na kolo, zato pa samo do službe in nazaj domov v enem letu – kadar je le mogoče - prekolesari kar dobrih pet tisoč kilometrov, in to po 22 kilometrov v eno smer. Pa vi?
