Bilo je leto 1998, glavna zvezda je bil James Brown. In čeprav takrat kot smrklja nisem prišla niti blizu njegovega koncerta, sem bila vznemirjena, da je tu. Vsi smo vedeli, da bo v Mariboru pel "I feel good" ("Počutim se dobro"). Noro. Takrat si se na Festivalu Lent moral počutiti dobro. To so bili časi drenjanja po promenadi, zlati časi, ko je bil festival na vrhuncu, ko so se tujci v Mariboru učili delati danes uspešne festivale. Medtem je šla krivulja Lenta navzdol, prilagoditve pa ni bilo.
O festivalu z manj "čevapi" in manj odcvetelimi ter več zvenečimi imeni, privlačnejšim za obiskovalce od drugod, bolje promoviranem, finančno stabilnem, pa razpotegnjenem čez vse poletje, mesto govori že leta. Leta! Pa se ne zgodi nič bistvenega. Čeprav bi morali jasno vizijo in načrt, kako kljub vse manj denarja potegniti maksimum iz ene najbolj prepoznavnih blagovnih znamk mesta, urgentno pripraviti najpozneje 2015., ko je do tedaj dvotedenski dogodek izgubil svojo identiteto - oder na Dravi - in se ujel v spiralo padanja. A živimo v mestu, ki namesto dobremu za vse služi strogo ograjenim vrtičkom in potrebam dnevne politike. Kako si drugače razlagati velikopotezno vrnitev plavajočega odra, za katerega je Fištravec sredi lanskega volilnega leta naenkrat našel 300 tisočakov, pa čeprav oder, ki naj bi bil stalen, ni imel začrtanih vsebin in ne potrebnih dovoljenj, zaradi česar so ga morali podreti, zdaj pa ni denarja, da bi ga spet postavili. Narobe svet.
Noben župan še ni uspel premakniti Rukavine, očeta festivala