Zastalo jima je srce, zaradi hitre pomoči sta dočakala božič

V nekem trenutku sem obupal. Bil je ves moder in z belimi pikami po telesu, prepričan sem bil, da je umrl. Prestrašil sem se," pripoveduje Srečko Topolnik, ki je s hitro reakcijo s pomočjo kolegov in zdravnikov na koncu rešil življenje prijatelju, s katerim že leta ob sredah dopoldne igrajo tenis. Ob obloženi mizi z narezki in s pecivom ter žlahtno kapljico, kot se ob novem rojstvu spodobi, smo jih srečali tri tedne po dogodku na Železničarskem teniškem klubu (ŽTK).
"Takoj še nismo vedeli, kako hudo je," pripoveduje Topolnik. Njihov 73-letni soigralec Božo Dajčar je namreč padel s klopi in najprej so mislili, da je zaspal. Skušali so ga zbuditi, slišali so, da je hropel. Ko se ni odzival, pa so spoznali, da bo potreboval resno pomoč. Dali so ga na tla, niso bili prepričani, ali je bolje, da je na hrbtu ali boku. Potem so pomislili, da mu morajo masirati srce. "Ampak smo se spomnili, da ima spodbujevalnik. In nismo vedeli, ali ga sploh lahko masiramo, da ga ne bi uničili. V resnici smo ga bolj božali kot masirali," nadaljuje Topolnik. Poklicali so tudi reševalce na 112.

Teorija je eno, praksa nekaj povsem drugega

Ker je bil Dajčar že ves moder, se je Topolnik tako prestrašil, da je preprosto odšel iz prostora, saj se je počutil popolnoma nemočnega. "Potem mi je šinilo v glavo, da je morda v bifeju kakšen zdravnik. Tekel sem tja, od zmede kar po daljši poti. A v bifeju ni bilo nikogar! Le natakarica in mladenič sta stala pred vhodom. Vprašala me je, koga iščem, in povedal sem, da zdravnika, ker je nekdo v nezavesti in bo umrl, če ni že mrtev. Fant se je takoj obrnil in tekel proti dvorani. Hitel sem za njim in ga usmerjal. Takoj je odvrgel bundo in ga začel masirati," sklene pripoved Topolnik, ki mu je bilo žal, da so Dajčarju sploh pustili igrati, ker se je že prej slabo počutil in se je zato pred igro malo ulegel.

Samo v filmih se takoj zbudijo

Zdravnik, ki so ga "zmotili" med kavo na ŽTK-ju in je Dajčarju nato masiral srce, je bil Gregor Emeršič, specializant družinske medicine v Zdravstvenem domu Lenart. "Seveda nisem nič razmišljal, ampak sem takoj odhitel tja. Njegovi kolegi so mislili, da diha, a to ni bilo normalno dihanje in jasno mi je bilo, da bo potrebno oživljanje. Bil je že v srčnem zastoju. Takoj sem začel s srčno masažo, reševalci pa so bili nato v kakšnih treh minutah že tam. Gospoda so tudi defibrilirali. Ko so ga stabilizirali, so ga odpeljali v UKC," pripoveduje. Dajčar je bil ves čas nezavesten.

Še bo igral tenis

Aprila so mu po osmih letih zamenjali baterijo na spodbujevalniku, ki so mu ga vgradili zaradi srčnega popuščanja. "Takrat ni bilo nobenih anomalij. Dodatni napor zaradi tenisa ni bil razlog. Na vsak način bom ga še igral. Tudi jadral bi še rad," razlaga Dajčar, ki za vso zdravstveno osebje, ki mu je pomagalo, najde le lepe besede. V avtomobilu so ga začeli podhlajevati, da bi se mu znižal pritisk in se ne bi poškodovali možgani. Čez tri dni so mu nato začeli dvigovati temperaturo in ga zbujati iz umetne kome. "Žena mi je povedala, da sem se vsem smejal, kot da jih poznam. A nisem prepoznal nikogar. Ona je to videla, a je bila tako pametna, da me ni vprašala, kdo je, ampak je rekla 'Kdo pa pravi ojojoj?' In to pravi moj 22-mesečni vnuk Ciril. Tega sem se takoj spomnil in naenkrat, kot da se mi je zastor iz preteklosti začel odpirati," pripoveduje prerojeni tenisač.
​Po tednu dni so mu vgradili novi spodbujevalnik, tokrat takšnega z že vgrajenim defibrilatorjem. In po 13 dneh hospitalizacije je lahko odšel domov. Brez resnih posledic. Zdaj, ko je za njimi, se s kolegi šalijo, da se mora na Zemlji še malo tenisa naučiti igrati, preden ga bodo tam gori sprejeli v ekipo.

Najprej mislili, da je epileptični napad

Očitno podobno velja za nogometaša iz Limbuša. Istega dne se je zvečer namreč podobno zgodilo na drugem koncu Maribora. "Ob sredah zvečer s kolegi igramo košarko. Pred nami igra ena skupina nogomet. In ko smo že pričeli igrati, je nekaj tistih iz prejšnje skupine priteklo v telovadnico. Vprašali so, ali je med nami kak zdravnik, ker se je njihov kolega zgrudil na hodniku. Bila sva dva - poleg mene še Tomaž Bajec, ortoped. Gospoda sva pogledala. Bil je nezavesten, ampak je normalno dihal. Ocenila sva, da je bil najbrž epileptični napad. Položila sva ga v položaj za nezavestnega in naročila očividcem, naj pokličejo rešilca. Nato sva se vrnila v telovadnico. A so spet pritekli po naju, ker je gospod prenehal dihati. Takoj sva stekla do njega in ga pričela oživljati. Izvajala sva samo masažo srca. Vmes sva se zamenjala, ker je to seveda naporno," pripoveduje Igor Movrin, organizacijski vodja kirurške klinike UKC Maribor, ki je tako rešil življenje 58-letnemu Janku Reberniku.

​"Tisti dan je v izgubi"

"Iz srca bi se zahvalila zdravnikoma, ki sta mu nudila strokovno pomoč. In vsemu osebju v UKC. Zaradi vseh njih je mož za praznike prišel domov. Ni besed ali materialnih dobrin, s katerimi bi lahko to povrnili," pove njegova žena Zvonka Rebernik. Mož se je vrnil iz bolnišnice po mesecu dni. Pomembno pa je, da ne bo imel posledic. "Tisti dan je v izgubi, ne vem, kaj se je dogajalo. Do nedelje dopoldan, ko sem mislil, da je četrtek. Vse je bilo bledo, nisem točno vedel, kje sem in kaj se dogaja," pripoveduje nogometaš. Prej se ni slabo počutil, zgodilo se je nepričakovano. "Že ko sem stal med vrati, tik preden sem padel, sem bil baje takšen, kot da sem že mrtev. Nato pa sem padel kot snop," pove Janko Rebernik, ki so mu v bolnišnici nato operirali srce in mu okoli njega naredili dva obvoda. "Ljudje bi morali biti bolj ozaveščeni o oživljanju. Nihče ni vedel, kje je defibrilator. Če ga nimaš, ti torej nič ne pomaga, če ne znaš oživljati. Zdravnika sta mi ročno kri črpala v možgane, da niso prenehali delovati," razmišlja Rebernik.

Če se polomijo rebra, se ne ustrašiti

S hitro reakcijo so tudi njemu torej omogočili praktično normalno življenje še naprej. "Čutil sem skoraj na začetku oživljanja, da sem mu polomil rebra. Ampak to je skorajda pravilo ob uspešnem in pravilnem oživljanju. Eno rebro je menda celo prebodlo pljučno krilo, zato je imel nekaj časa cevko v pljučih, ker je zrak uhajal. Toda ključno je, da je bil gospod po nekaj dneh prebujen in normalno pogovorljiv. Če bi bila prekrvavitev možganov slaba štiri do pet minut, bi človek lahko bil le še 'rastlina'," poudari Movrin.
​Ljudje imajo pogosto predsodek pred dajanjem umetnega dihanja, spomni. A to v prvih minutah ni tako ključno kot masiranje srca, izpostavi. "Seveda so naju potem vsi spraševali, kako je z gospodom. Za vsakogar, ki ni v tem vsak dan, je to nekaj filmskega. Greš na rekreacijo, imaš zdrav slog življenja. A to ni zagotovilo, da nimaš težav. Veselim se, ko bom gospoda spet srečal na košarki in mu stisnil roko. Tudi zame je to velika motivacija za naprej."
Čeprav sta gospoda Rebernika oživljala dva zdravnika, Movrin poudari, da nista imela drugačnih pripomočkov kot kdorkoli: "Potrebuješ samo svoje roke in telefon, da pokličeš na pomoč. To res ni neka znanstvena fantastika. In če čutiš, da so se zlomila rebra, se ne smeš ustrašiti. Pri uspešnih reanimacijah je to skoraj pravilo. Morda se sliši grozno. Ampak v mislih moramo imeti, da se bodo rebra zacelila. Te bolečine bodo minile v mesecu dni. Rešujete pa glavo." In obe glavi rekreativnih športnikov sta zaradi pravilne reakcije očividcev dočakali božič z družinami.