Nov zakon o zdravstveni dejavnosti je nujen in dobrodošlo je, da se je ministrica lotila njegove prenove. S tem je seveda izzvala tudi poplavo kritik in zanimivo bo videti, ali ji bo za razliko od številnih predhodnikov, ki so klonili pod pritiski in odstopali kot po tekočem traku, uspelo izpeljati tektonske spremembe v vse bolj razsutem sistemu.
Vsekakor se reforme ne sme lotiti arogantno in brez sodelovanja s ključnimi akterji. Po drugi strani pa je bistveno, da bo uspela precediti to mlakužo idej in izluščiti predloge, ki bodo novelo tega temeljnega zdravstvenega zakona zares izboljšali za bolnika in ne za zaslužek morja interesnih skupin. Sprejeti slab zakon bi bilo najslabše. Nekaterim namreč ustreza, da je v zdravstvu stalno nevihta in uspešno jadrajo na valovih kaotičnih razmer in ohlapne zakonodaje.
Očitek sindikatu Fides, ki zakonu nasprotuje, je, da ščiti le interese zasebnikov in tistih, ki delajo hkrati v zasebnem in javnem, zaradi česar se jih je prijela slabšalna oznaka 'dvoživke'. Če jih je v državi že 2000, je to sicer okoli polovica tistih, ki si delo v privatnem sektorju sploh lahko zamislijo. Nekaj, kar je za večino branž nepredstavljivo, je v zdravstvu postalo pravilo - isto storitev, za katero si zaposlen v javnem zavodu, ponujaš v popoldanskem času pri zasebniku. Pomeni to, da so tako izjemno marljivi, delaželjni, celo zaslužkarji ali pač premalo obremenjeni v matični službi?
Stalne nevihte v zdravstvu nekaterim ustrezajo
Popoldanska angažiranost zdravnikov bolnikom glede na neznosne čakalne dobe koristi. Če bodo lahko namesto pri zasebnikih, ki izbirajo le dobičkonosne storitve, popoldan delali v svojih matičnih javnih ustanovah, se zdi to prava rešitev za dobrobit ljudi, ki tega ne bodo več plačevali iz svojega žepa. Hkrati to omogoča nagrajevanje najbolj delavnih, kar zdravniki sami večkrat izpostavljajo kot nujo. Morajo pa domisliti varovalko, da se popoldansko delo ne bo zažiralo v efektivnost dopoldanskega.
Zakon želi urejati tudi področje koncesij, ki so tudi hibridi med javnim in zasebnim. Plačani z javnim denarjem, organizirani kot podjetja. Ni prav, da vse mečemo v isti koš. Imamo koncesionarje, ki so fantastični. Delajo ogromno, so predani bolnikom in ne mislijo zgolj za zaslužek. Zakonodajno vrzel pa so izkoristili skladi, ki so si uspeli nakopičiti koncesije in z njimi gospodarijo kot s trgovsko robo. Absurdno, da jo nekateri javnim zavodom v obliki istih storitev prodajajo celo dražje, kot so jih prej stali zdravniki, ki so isti zavod zapustili. Ti pa tako brez obveze do dežuranja lahko delajo za boljše plačilo in ob boljših urnikih. Jasno je, da bolnik tukaj potegne najkrajšo, saj se ista storitev iz njegovega zavarovanja preplačuje, za nujno pomoč pa kmalu morda ne bo več junakov. Prav neverjetno se zdi, da je lahko do takšne anomalije sploh prišlo. Samo spomnimo se, koliko prahu je dvignilo podjetje, ki je v Maribor pred leti pripeljalo hrvaške anesteziologe, da so pri operacijah pomagali za nekajkrat višjo ceno, kot so to počeli zaposleni v UKC Maribor. A takrat je to prizadelo zdravnike, ne bolnikov.
Gotovo ni najboljša rešitev arbitrarno odrezati vse koncesionarje. Vsekakor pa bo predlog zakona treba pošteno domisliti, da v enem najvitalnejših sistemov naše družbe ne bo povzročil še več škode.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
