Če so bile pred leti pri nas aktualne politične (avto)biografije in ga praktično ni tukajšnjega pomembnejšega politika, ki je ne bi imel, je aktualni čas - hvala bogu - bolj po meri nepolitične biografike. Politična memoaristika je bila obsesija poosamosvojitvenih zaslužnikov. Umetniki in drugi profili tiste čase še niso sodili med junake, ki bi morali reprezentirati in slaviti svojo enkratnost ter javne dosežke vsem na očeh, uglašeni s prevladujočimi strukturami moči. Visokonakladno (avto)biografsko spominopisje je izzvenelo v zadnjem desetletju, z današnje perspektive ni več relevantno niti berljivo čtivo. Skoraj neprebavljivo deluje danes.
Memoari politikov so tradicionalna obsesija izbranih, ki si mislijo, da imajo kaj povedati narodu. Kdor je bil kdaj na čelu denimo Francije, ta vsaj post festum gotovo pripoveduje Francozom o sebi. Chirac, Mitterrand, Sarkozy - vsi so strastno nagovarjali svoje nekdanje volivce in nasprotnike (Sarkozyjevi spomini imajo celo naslov Passions - Strasti).
Winston Churchill je za svoje memoare dobil Nobelovo nagrado, pri naših poosamosvojitvenih spominoslovcih smo zaman iskali churchillovski zamah, zlasti pa (samo)kritičnost. Britanec je bil oster do sebe in neizprosno na distanci do vsega. Avtobiografija pri dobrih avtorjih pomeni svojevrstno samokorekcijo, naše politične hagiografije pa so bile v večini egomanske parade narcisoidnosti. Manjkal jim je občutek za mero, samokontrola. Pravo razmerje med subjektivnim doživljanjem in objektivnostjo določa resnicoljubnost, ki loči slabe spomine od dobrih, potvorjenost od avtentičnosti. Gromozanski ego ubije vse, brezkompromisnost, drznost, neposrednost niso dovolj, če ni niti kančka samokritike. Vsa naša politična memoaristika je taka - lakirana, pa naj gre za Janšo, Kučana, Rupla, celo Drnovška ali Alenko Bratušek (V svojih čevljih - najslavnejšega biografa pri nas Tadeja Goloba je ena redkih biografij političarke v Sloveniji).
Zadnje čase bi, sodeč po tipih biografij, ki izhajajo, lahko rekli, da smo končno v normalni fazi. Politiki so se umaknili umetnikom. Naposled smo dobili mnoge sijajne biografije in avtobiografije, kot je Rac Petre Pogorevc (o Radku Poliču) ali avtobiografija Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Dušana Jovanovića. Tako Rac kot Jovo sta v svojih spominih (pa tudi sicer) zelo neslovenska: nista samosmileča se, kalimerovska, zamerljiva, obtožujoča iskalca vsakršnih krivd zunaj sebe in v družbi, polni osebnih obračunavanj. Tako kot onadva premagujeta tabuje in travme, jih malokdo na tej sceni. In za ta pogum sta nagrajena z visoko branostjo. No, tudi Janševi Okopi in Premiki so bili zelo brani in kupovani v svojem času. Četudi je branje o Jovovih pretepih žensk in fizičnih napadih tekmecev kdaj srhljivo, pa tudi Racove strastne hoje čez rob, je vendar v njiju toliko avtodistance in nepotvorjenosti, nezaljubljenosti vase, da osupljata. Nič človeškega jima ni tuje.
Današnje (avto)biografije ne nastanejo samo takrat, ko se zasebni jaz pretvori v javnega in se posameznik začuti poklicanega, da reprezentira svojo enkratnost v javnosti, ampak predvsem takrat, ko se kak založnik odloči, da bo nekoga izdal, ker bi ga bilo treba ohraniti za bodoče rodove. Med njimi je nenadkriljiv, najprodornejši Beletrinin Mitja Čander. Vse iz polpreteklosti, ki so kaj pomenili na umetniški sceni, je spodbudil k pisanju spominov. Celo akademika Janka Kosa in Luciferko Svetlano Makarovič. Ob njej so si sicer vsi polomili zobe, z urednikom vred in avtorji, a prodajno uspešnico imajo. Nazadnje so k pisanju nagovorili celo nekdanjo varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nusdorfer, ki je spisala iskrivo, iskreno avtobiografijo s preprostim naslovom Nekaj vam želim povedati. V časih bliskovitih sprememb in vsesplošne amnezije so tovrstne življenjske zgodbe izjemnega pomena, ne le kot ključ do preteklosti, ampak že zaradi avtentičnih glasov ljudi, ki bi bili drugače za prihodnost izgubljeni.
Memoari politikov so tradicionalna obsesija izbranih, ki si mislijo, da imajo kaj povedati narodu
Resnica je privlačna in realni dogodki, znane osebe iz naše bližine in našega časa vlečejo. Meje med javnim in zasebnim ultimativno padajo. Nacija je naracija. Molk in pozabljanje ne veljata več za krepost kot nekoč (spomnimo se samo pregovorov Kdor molči, stotim odgovori in Molk je zlato). To je način okrevanja, prodreti onkraj vsakdanjega cenzuriranega spominjanja je dosežek. Posebno v naših družbah, nagnjenih k zanikovanju tabujev in travm.
Če se spet spomnimo Jovanovića in Raca, kaj vse sta razgalila iz svoje avtentične intimne zgodovine. In ostala cela. V bistvu je val drugačne biografike sprožil prav Jovanović z dramo Boris, Milena, Radko pred sedmimi leti na odru ljubljanske Drame, pa tudi film Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, o isti temi in druščini. Saj ne gre za povsem zasebno avtentično zgodbo, ampak je izvrstno vpletel realije v literarno tkivo. So osebe izmišljene ali realne, se v bistvu zabriše. Ni več pomembno. A publika je drla na predstavo prav zaradi tega okusa po resničnem, zaradi interesa za prav te junake našega časa. Potencialna resničnost v njih jih dela vznemirljivejše. Po zaslugi Borisa Cavazze, ki je s svojo biografinjo Vesno Milek začel pred devetimi leti žlahtno biografsko ero nepolitikov pri nas, se je pravzaprav začel drugačen odnos do biografike - ostre, nepotvorjene, nelakirane. Zanimivo naključje je, da so za ta zdravi val zaslužni prav gledališčniki iz generacije, rojene konec tridesetih in sredi štiridesetih let preteklega stoletja. Vsi prvaki v svojem metjeju, vsak s svojo neverjetno bogato življenjsko zgodbo.
Prav iz teh novih biografij, zvečine igralcev - tukaj ne smemo mimo Milene Zupančič in njene biografije Kot bi Luna padla na Zemljo avtorja Tadeja Goloba -, smo se največ najžlahtnejšega naučili o odnosu med intimnim in javnim. Predvsem pa o tem, kako je od nekdanjega egomanskega ekshibicionizma političnih (avto)biografov mogoče sestopiti v iskreno, včasih tudi boleče soočanje s samim seboj. In pri tem pričati o času, ki bo za večno sijajno dokumentiran v teh spominih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
