(POGLED) Cestna ruska ruleta. Kakšno je stanje prometne varnosti pri nas

Vsak dan sem za volanom. Zgolj zato, ker moram, ker drugače pač ne gre. A v vožnji nikoli ne uživam. Občudujem prijatelje, ki zato, da si zbistrijo misli, da si razkadijo jezo po kakšnem prepiru, sedejo za volan in se preprosto vozijo. Zame bi to pomenilo zgolj stres na stres. Pa to ni posledica tega, da že dobrega četrt stoletja gledam tragične posledice nesreč, ki se dogajajo na naših cestah. Že ko sem kot komaj polnoletna naredila vozniški izpit, sem za volan sedla z občutkom strahospoštovanja. Z zavedanjem, da ni dovolj, če si sam dovolj previden, saj v prometu nikoli nisi sam.

Stanje prometne varnosti je, če ga primerjamo z desetletji nazaj, bistveno boljše. Leta 1990 je na slovenskih cestah umrlo več kot 500 ljudi, od leta 1994 se je število smrti postopoma zmanjševalo in leta 2001 prvič padlo pod 300. Leta 2009, po dograditvi avtocestnega križa in uvedbi vinjet, je bilo prvič manj kot 200 smrtnih žrtev, leta 2018 prvič manj kot sto. Četudi je avtov na cestah vse več (izvzemši sicer preteklo leto, ko so koronavirus in omejitve, povezane z njim, ohromili tudi promet), pa boljša infrastruktura in varnejši jekleni konjički doprinesejo k temu, da številke počasi, a vztrajno padajo. A še zmeraj policisti na naših cestah letno zabeležijo okoli 17 tisoč prometnih nesreč, še zmeraj je skoraj tretjina od lani 80 smrtnih žrtev bila posledica prehitre vožnje in še zmeraj je bila več kot tretjina povzročiteljev nesreč s smrtnim izidom pod vplivom alkohola. Lanskih 37 odstotkov takih voznikov je bil najvišji delež v zadnjih desetih letih.

Dobrih 338 tisoč kršitev cestnoprometnih predpisov je lani naštela policija, kar kaže na to, da je dela pri privzgoji prometne kulture še več kot dovolj. Agencija za varnost prometa, ki s preventivnimi akcijami skuša vplivati na zavest udeležencev v prometu, priznava, da preventiva daje rezultate na dolgi rok. A hkrati naša družba daje udeležencem prometa mešane signale. Kako je mogoče, da četudi je predivja vožnja še zmeraj eden glavnih vzrokov za najbolj tragične nesreče, zakonodajalec pred nekaj tedni sprejel zakon, kjer se za prehitre voznike kazni znižajo? Za znižanje, so pojasnjevali na ministrstvu za infrastrukturo, ki je bilo predlagatelj zakona, so se odločili zato, ker so naše kazni bistveno višje v primerjavi s kaznimi drugje. A očitno tudi visoke pri nas ne zaležejo, nižje bodo verjetno še manj. Skoraj dnevno policisti v svojih poročilih pišejo o voznikih, ki v naselju z omejitvijo 50 kilometrov na uro to prekoračijo za več kot dvakrat, pa tudi o voznikih, ki na avtocestah vozijo bistveno več kot 200 kilometrov na uro. V Kanadi na primer je prijateljica, ki me je pred leti čakala na letališču, ob tem pa za trideset kilometrov prekoračila hitrost na avtocesti, v zgolj 48 urah najprej prejela obvestilo policije, da so ji za to vožnjo odprli ne prekrškovni, temveč kar kazenski dosje, pa tudi obvestilo zavarovalnice o zvišanju zavarovalne premije, saj sedaj sodi med rizične voznike. Pri nas pa je skoraj povsem običajno hazardersko prehitevati v škarjice zgolj zato, da voznik na semaforju pri rdeči luči stoji tik pred mano.

O alkoholu za volanom se že leta krešejo debate, ali velja dovoljeno stopnjo znižati, pa za to ni politične volje. A že relativno visoko mejo prekorači vsakodnevno kar precej voznikov. Vse preventivne delavnice ne bodo dovolj, če se v glavah tistih, ki pijani sedejo za volan ali na motor, ne bo zasidralo dejstvo, da so nevarni ne le zase, ampak tudi za druge.

Nova oblika ruske rulete v prometu pa so mobilni telefoni. Sama telefona med vožnjo ne dvignem skoraj nikoli, kar preventivno je torbica s telefonom v prtljažnem prostoru, kjer moti le moje sopotnike, ko se iz prostora zadaj vztrajno oglašajo nenavadni zvoki. A nič ni tako pomembno, da ne bi moglo počakati nekaj minut. Z obupom opazujem voznike, ki z eno roko skušajo obdržati telefon na ušesu, z drugo pa držati volan in še prestavljati hkrati. In ni jih malo, ki zaradi tega nevarno vijugajo po cesti. In to v času, ko je za prostoročno telefoniranje v avtu dovolj že nekaj deset evrov, če se ustavimo pri najcenejši prostoročni slušalki. Zato lahko dvomimo, da bo zvišanje kazni za telefoniranje med vožnjo ta trend hitro ustavilo. Temu bo najbrž prikimal vesten možakar, oblečen v rumen odsevni jopič, ki je prve šolske dni stal ob cesti v podporo našim najmlajšim na poti v šolo, in ko je voznika, ki je vozil mimo s telefonom na ušesu, opomnil na prepoved tega početja, si je prislužil sredinec.

Da lepa beseda v prometu le redko pravo mesto najde, sem skusila tudi sama. Pobreški Spar ima namreč parkirišče, sestavljeno iz enosmernih uličic, a ta režim upoštevajo le redki. A prijazno opozorilo nasproti vozečemu, da je spregledal tako znak kot talne označbe, običajno prinese zgolj jezo z nasprotne strani, češ, s kako pravico pa jaz nekoga opozarjam na napake. Nepomemben primer sicer za morijo, ki jo imamo na cestah, a predober pokazatelj tega, kje je naša prometna kultura. In vse dotlej, dokler je ne bomo ozavestili, bo tragedij na naših cestah več, kot si želimo. V prometu se je treba vesti odgovorno, pa ne zaradi strahu, da nas zaradi kršitve pravil čaka kazen, temveč zato, ker naša ravnanja vplivajo na premnoge druge udeležence v prometu. In ker so vse prepogosto žrtve tisti, ki niso nič krivi. Premalo nas je, da bi umirali na cestah, si sposojam nekoč legendarno, zdaj že nekoliko pozabljeno preventivno reklo.