Če smo na začetku poletja mediji poročali, kateri delodajalci še niso izplačali regresa za letni dopust, kolikšni so bili zneski v posameznih podjetjih, kdaj mora biti izplačan in za kaj ga delovno aktivno prebivalstvo porabi, naj ob koncu poletja (bolje pozno kot nikoli) spomnimo še na slabih 13 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva, ki, kljub temu da delajo, do njega niso bili upravičeni. In so bili na takšne pogoje primorani pristati. Študentje, ki opravljajo delo preko študentskega servisa, honorarci, ki delajo preko avtorskih in podjemnih pogodb, ter samozaposleni so pozabljen del delavstva, ki so že pred začetkom poletja vedeli, da ne samo, da je pravica do regresa za letni dopust zanje nekaj nepredstavljivega, ampak da bodo morali, če bodo želeli na dopust, delati več samo zato, da bodo nadomestili tisti del meseca, ko jih ne bo v službi. To je del prebivalstva, za katerega dva tedna bolniške pomeni polovično plačo. To je del delovnih ljudi, ki si sam plača malico in prevoz na delo. To je del prebivalstva, ki jih šef, ki se jih želi znebiti, preprosto ne vključi v urnik ali pa jih ne pokliče za "sodelovanje".
Zaradi fleksibilnosti je težje natančno reči, koliko je takšnih, ki jim to predstavlja primarni vir zaslužka. Iz Slovenskega statističnega urada so sporočili, da je v Sloveniji 978.000 delovno aktivnih, tistih, ki so opravljali študentsko delo ali delo po pogodbi, pa je bilo lani okrog 133.000. Ta delež je skrb vzbujajoče velik, precej daleč od statistične napake, kot se pogosto zdi glede na to, koliko pozornosti se mu (ne) namenja. Še bolj skrb vzbujajoče je, da odločevalci takšne oblike zaposlovanja sprejemajo z odprtimi rokami in z zaprtimi očmi ter trdijo, da gre pri večini za občasno delo in dodaten zaslužek. Če upoštevamo, da se s temi oblikami večinoma srečuje(m)o mlajše generacije, je precej zgovoren sicer zdaj že zastarel podatek raziskave sindikata Mladi plus iz aprila 2020, da kar 53 odstotkov vprašanih mladih pred epidemijo ni imelo prihrankov, s katerimi bi si lahko pokrilo izredne stroške. Kako velik delež je teh po več kot letu drastičnega upada raznih del preko projektov in študentskega dela ter ob dejstvu, da pri odpuščanjih najprej letijo tisti, ki imajo najmanj (ali nič) pravic, si ne upamo niti pomisliti.
"Čar" fleksibilizacije trga delovne sile je prav to, da daje navidezni občutek, da je za svoj položaj odgovoren vsak sam, v najboljšem primeru bo kdo od teh kaj "pojamral" na kakšnem družinskem kosilu ali pa ob kavi s prijatelji
Zdaj bo morda kdo rekel: "Ja, saj pa so vedeli, v kaj se spuščajo." In imel bi čisto prav. Vedeli so že, ampak so imeli izbiro? Običajno ne, če pa, pa je bila ta verjetno precej klavrna. Naj spomnimo, da oseba z minimalno plačo v tem trenutku ne more najeti niti garsonjere v Mariboru, kaj šele v Ljubljani. Zaslužiti je torej treba več, ker če ne pač ne preživiš in za račun morda malenkost višjega zaslužka pogoltneš vse nekdaj in nekoč v nekih davnih časih priborjene pravice. Najbolj žalostno je to, da je minimalni standard postal nekaj, kar se ceni. To, da dobiš plačo vsak mesec, da je tvoj delavnik kolikor toliko urejen in da se lahko odločiš, kdaj si boš vzel prosto za dopust, je postal luksuz. Razmere delavcev so tako zelo slabe, da nekateri kot dobre in urejene delodajalce dojemajo digitalne platforme za naročanje hrane, kjer zaposlujejo izključno samostojne podjetnike in študente. Zgovoren je recimo podatek, da so na Ajpesu zaznali porast samostojnih podjetnikov, ki so "novo tržno nišo" videli v dostavi hrane. Pa je bila to res "tržna niša" oziroma "poslovna priložnost" ali pač edina možnost za preživetje?
Redno plačilo za opravljeno delo in občutek nadzora nad zaslužkom in delovnikom. Super. Če želiš več, boš pač delal več in hitreje. Pa dobro, imajo pa pač toliko višje urne postavke. Nekateri morda res. A žal je precej takšnih, ki živijo iz meseca v mesec, ki štejejo cente, da plačajo najemnino in ki si ne morejo privoščiti niti enega tedna bolniške. Ker bi to pač pomenilo prevelik izpad dohodkov.
A "čar" fleksibilizacije trga delovne sile je prav to, da daje navidezni občutek, da je za svoj položaj odgovoren vsak sam, v najboljšem primeru bo kdo od teh kaj "pojamral" na kakšnem družinskem kosilu ali pa ob kavi s prijatelji, tu se pa zaključi.
Boj za boljše pogoje dela je vedno nujen ne glede na obliko zaposlitve, ki jo opravljamo. A zavedanje, da se lahko samo z menjavo pogodb, z uvedbo atipičnih oblik zaposlovanja, delavske pravice preprosto zradirajo, je nujno. Nujno je tudi, da mlajše generacije vedo, da ni prav, da ne dobijo plačane malice, bolniške in dopusta. Da ni prav, da ne dobijo regresa za letni dopust. Da ni prav, da vsak skrbi le zase in da se namesto solidarnosti spodbuja individualizem. Še bolj pomembno pa je, da to vedo tisti, ki so v boljšem položaju. Ne moremo za slabe pogoje kriviti tistih, ki nanje pristanejo, ker nimajo boljše možnosti.
Ni prav, da "naravno selekcijo", da naj zmaga najmočnejši, zagovarjajo tisti, ki so najmočnejši. Morda bo kdo zdaj zavil z očmi in ogorčeno pomislili: "Kdo pa si ti, da govoriš, kaj je prav in kaj ne!" In morda ima prav. A če želimo živeti v solidarni družbi, se bo treba vprašati tudi to. Kaj je prav in kaj ne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
