Preplavili so Carigrad 2017, Zagreb 2015, Barcelono 2014, da o domačem Eurobasketu sploh ne govorimo. Že prej so obredli celo Evropo, po novem osvajajo še ameriška tla, ko se spopadata Dragić in Dončić. Slovenski navijači že vsaj od Beograda 2005 množično podpirajo svoje košarkarje in ni dvoma, da bi se Slovenija raztegnila do Tokia, če bi smeli tja. Pa nič zato, če so morali ostati doma. Nastavljali so si budilke, sredi delovnega tedna bedeli ob treh ponoči, se vstajali ob pol sedmih, da bi stiskali pesti za svoje junake. Še za tekme, ki so se zajedale v delovni čas, so podjetja, kot v zlatih časih Bojana Križaja, ustavljala delo, košarkarji so bili glavna tema pogovorov na ulici, v frizerskih salonih, ob avtomatih za kavo.
Slovenija ni le dihala s košarkarji, z rožnatimi očali je tolerirala fotografije alkoholnih pijač na mizah otroških vzornikov, slednje podpirala ob bahatih izjavah o kartanju, vzajemno napadala twitter "bucote", ki so si na negativen način drznili pokomentirati posamezne košarkarje, in za konec leseno medaljo sprejela kot zlato. Splošno uveljavljene merilne vatle, po katerih četrto mesto na olimpijskih igrah ne pomeni nič, je zamenjalo trkanje po prsih, da s(m)o na prvih igrah vendarle četrti na svetu! Glede na to, da reprezentance pred dvema letoma ni bilo med 32 ekipami svetovnega prvenstva, slovenska reprezentanca v Tokiu res ni razočarala.
Je pa v Ljubljani. Kjer je na sprejemu olimpijcev niti ni bilo. Enkratna priložnost, da bi se v živo pojavila Luka Dončić in druščina, vsaj najmlajšim oboževalcem namenila dve, tri floskule ter jim pričarala nepozaben večer, je splavala po vodi, potem ko se je košarkarska zveza predčasno opravičila, češ da bodo košarkarji po dveh mesecih reprezentančnih aktivnosti ujeli nekaj prostih dni za druženje s svojimi najbližjimi in da se zaradi odsotnosti košarkarjev reprezentanca sprejema ne bo udeležila. Če se Zoran Dragić za večerna poročila ne bi iskreno zagovoril o reprezentančni zabavi s Severino, če se dekleta reprezentantov ne bi ponašala s fotografijami z dvorca Zemono in če ognjemet ne bi razsvetlil neba nad Vipavo, bi morda prodajanje megle javnosti celo uspelo. Tako pa je košarkarska zveza izpadla nekredibilno, košarkarji arogantno. Zakaj bi pa mahal raji, če lahko v eminentni druščini proslavljaš stomilijonsko pogodbo? In naenkrat je "druženje s svojimi najbližjimi" dobilo povsem nov pomen. A se je ob tej argumentaciji komu v misli prikradla slika, kako nek dvometrski silak počiva na domačem kavču, z otročkom v naročju, ter se z ženo sprošča ob gledanju televizije? Naivneži.
So pač takšni časi, da velezvezdniki z milijoni sledilcev (in posledično dolarjev) danes vodijo igro tako na igrišču kot ob njem
Če so poporodni krči ob uveljavljanju slovenske reprezentance prinašali predvsem trenja znotraj ekipe in pomanjkanje odmevnih rezultatov, pa se ob zadnjih uspehih zdi, da se vodstvo reprezentance z ustrezno medijsko podporo rado postavlja na piedestal in diferencira od preostanka družbe (tudi nosilcev zlatih medalj). Vihanje nosu nad 10.000 evri denarne nagrade, potem ko so si z naslovom evropskega prvaka številni reprezentanti prvič in zadnjič izborili angažma v največjih evropskih klubih (Real Madrid, Barcelona in Anadolu Efes), je tokrat zamenjal nekakšen bojkot, požvižganje na šestega igralca, ki ga v floskulah tako radi omenjajo.
Olimpijski duh je resda zdavnaj zvodenel; denimo Carl Lewis in ameriška atletska reprezentanca že v 80-ih nista bila del olimpijske vasi, ameriški košarkarji pa so v Riu 2016 raje kot v kakšnem hotelu (olimpijsko vas pozabite!) živeli kar na križarki. Ne prvič. Z rastočo popularnostjo se tovrsten modus operandi, vzvišen odnos do okolja, očitno seli v slovensko reprezentanco, pri čemer ni težko ugotoviti, kje je srž problema. So pač takšni časi, da velezvezdniki z milijoni sledilcev (in posledično dolarjev) danes vodijo igro tako na igrišču kot ob njem. Če si mož, brez katerega Slovenija olimpijskih iger ne bi videla, nekaj zaželi - četudi je to zasebni koncert v času olimpijske proslave -, bo to tudi dobil. Vodstvo reprezentance tokrat ni premoglo dovolj avtoritete ali sposobnosti, da bi zadevi uskladilo. Kakorkoli kvariti zabavo Luki Dončiću, odkrito voljnemu nadaljnjega igranja za Slovenijo, bi pomenilo ugriz v roko, ki jih hrani. Žrtvovanje navijačev se je izkazalo za bolj prikladno. Premeteno, saj imajo ti kratek spomin in hitro odpuščajo - a le, če si bodo uspehi še sledili. Vemo pa, kako tekmeci plešejo, ko Dončića ni doma … Po avstralski klofuti bi znal prileteti še kak navijaški bumerang. So fantje, ki se ti ne pridejo zahvalit za podporo, res #mojtim?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
