(POGLED) Svetovni prvaki na nepravem mestu

Svoj čas sem bil predsednik kluba, ki je pred mesecem dni v kikboksu dobil svetovnega prvaka. Tilnu Zajcu je to uspelo že drugič, pred njim so naslove in medalje osvajali drugi iz tega kluba. Bil sem tudi predsednik podjetniškega sindikata, nekdanjega Tomšičevega. Pri obeh funkcijah sem imel v skladu s statutom kluba in sindikata v svoji ekipi izvršilnega odbora ali predsedstva blagajnika in tajnika. V strankah bi rekli generalnega sekretarja. Vedelo se je, kaj so pristojnosti enega, kaj drugega, kaj tretjega, kaj vseh članov kluba ali sindikata. A kakorkoli že, dejstvo je, da brez aktivnega predsednika, ki daje klubu ali sindikatu zagon, ni kaj dosti uspeha. Ne nazadnje je predsednik tisti, ki nosi največje breme tako uspeha kot neuspeha, odgovoren pa je tudi, da je s financami vse tako, kot mora biti. Tako je še vedno. V klubih, društvih, verjetno tudi sindikatih.

Menil sem, da je, da bo podobno tudi v političnih strankah. Malo morgen. Lahko, da v kateri, ampak kar vsakodnevno slišimo in vidimo, preberemo, opažamo, je funkcija generalnih sekretarjev (nekoč tajnikov) strank očitno še vse kaj drugega, kot je recimo v društvih. V društvih se je vedelo in pričakovalo, da bo tajnik ali tajnica poskrbel za zapisnike, da bo dokumentacija kluba zgledno urejena in arhivirana, da bo blagajnik poskrbel, da bo v klubski blagajni vse štimalo, pa kadarkoli pride na obisk dacar. In ja, pošteno in transparentno smo delovali navkljub temu, da smo vsi omenjeni (vsaj v mojem primeru) funkcije opravljali povsem volontersko. Za nič, nula, ništa, zero denarja.

Kolikor vem, so politične oziroma strankarske funkcije generalnih sekretarjev plačane. Ampak da imajo nekateri, kot recimo Zasavčan Borut Dolanc, generalni sekretar naše največje politične stranke, večkrat vladajoče, tako močna pooblastila, da na "zasebne" pogovore v hram demokracije, kar bi moral državni zbor biti, lahko zvabi predsednika uprave neke delniške družbe (navajam primer Andreja Ribiča, predsednika uprave Elektra Ljubljana, d.d.), mi je pa malce čudno. Najprej, na zasebne pogovore po navadi nekoga povabiš k sebi domov, ne pa recimo na sedež občine, niti ne v državni zbor. Verjetno je pa tudi malo čudno, da sekretar partije v strankino poslansko pisarno vabi nekoga, ki menda sploh ni njegov strankarski kolega. Razen ...

Razen če se je naša politična kultura tako izpridila, da sedaj sekretarji po navodilu svojih botrov, ki so jim zagotovili dobro plačano službo, veselo kolovratijo po državnih podjetjih, zavodih in družbah in mešetarijo ali, po domače, se gredo postavljanje lastnih kadrov (če se z nelastnimi ne morejo dogovoriti) za čas, ko jim bo oblast odvzeta, in bodo vsled tega bonbončki še vedno prihajali. Po tem res zanimivem dogodku vplivanja na kadrovanje se postavlja vprašanje, koliko časa vse to že traja in predvsem, koliko časa bomo dopustili, da še bo. Kajti ne delajmo si utvar, da ima le ena stranka sekretarja, ki ima takšne in podobne "zadolžitve".

Mogoče so pri drugih le drugačni prijemi, vsebina in izidi pa so si po navadi na las podobni. Skoraj ne dvomim, da se sekretarji občasno po navodilih svojih šefov sestajajo kje v kakšni očem skriti koči, kjer se dogovorijo, kako si bodo njihovi šefi razdelili fevde. Glede na strankarsko moč. Enim energetika, drugim policija, pravosodje in mediji, tretjim turistična panoga, četrtim, ki jim držijo štango, pa kakšen drug bonbonček. Rezultate lahko vsakodnevno opazujemo. Kadrovske. Seveda se po videnem, torej po Andreju Ribiču, Robertu Golobu, Borisu Soviču, ki so bili povsem verjetno (tudi) politično nastavljeni in odstavljeni (ali ne ponovno imenovani), lahko vprašamo, ali je zdaj na vrsti prvi mož Elesa Aleksander Mervar, svoj čas del nekdaj vplivne LDS. Kdo drug. Morebiti kaj o tem ve prvi mož SDH Janez Žlak, ki se za čuda v primerjavi s predhodniki že precej dolgo drži vplivnega položaja.

Ni, kaj, za po volitvah, za katere nikoli ne veš, kaj bodo prinesle, se je treba pripraviti. Denarni tokovi, ne le od članarin, ne smejo biti pretrgani. Naš in nenaš aparat je namreč iz leta v leti večji, zatorej je dobro, če imaš kje svoje kadre, ki morajo slej ko prej usluge vračati. Sicer ...

Vse to so zgodbe v ozadju, ki počasi prihajajo na površje. In bodo še. Od nabave zaščitne opreme v času epidemije ter političnega kadrovanja in mešetarjenja povsod, kjer se da, do stalnega pritiska na medije, kjer pa na srečo dnevnih časopisov še niso uničili in si jih podredili, niti ne dveh političnih tednikov (Reporterja in Mladine), ne Pop TV, STA, niti ne nacionalne RTV. Še ne. Vprašanje pa je, ali bodo njihove rabote sploh kdaj dobile sodne epiloge. Toliko v ozadju, ki ga najbolj slikovito prikazuje retorika ministra Andreja Vizjaka, ki so ga morebiti tajno posneli kar (nekdaj) njegovi in bog ve zaradi katerih političnih sporov dali ven 14 let pozneje.

V ospredju pa je vse bolj jasno, da so tisti, ki nam v času epidemije vladajo, s premierjem Janezom Janšo na čelu, povsem zavozili v epidemiji, nas sprli, za nameček pa še močno zadolžili. Dosegli s(m)o, da zdaj res vsi vedo za nas. Smo svetovni prvaki. V naši zavoženi epidemiji smo smo izgubili že več kot pet tisoč državljanov, še mnogo več pa jih bo še dolgo čutilo boleče posledice njihovega slabega delovanja. In če smo iskreni, tudi vseh tistih, ki negirajo znanost v primeru cepljenja proti covidu z izgovarjanjem na (le) svoje pravice, medtem ko se na pravice vseh drugih egoistično požvižgajo.

In za konec, če bi sam imel možnost, bi za naslednjih 50 let, dokler kot družba ne dozorimo, uzakonil le dva zaporedna mandata za vse: za župane, poslance, predsednike vlad, vse direktorje javnih zavodov in državnih podjetij.