V aktualnem času, ko Narodni dom Maribor opozarja na nesmiselne ukrepe in nas z gverilskimi akcijami pripravlja za Festival Lent, ko navdušeno ploskamo pod balkoni in na mestnih trgih, ne pozabimo na večne slepe pege v lokalni kulturni politiki. Tiste nočne more profesionalnih ustvarjalcev iz kulturno kreativnega sektorja, ki se borimo za osnovno preživetje.
V prejšnjem letu se je iztekel lokalni program za kulturo (LPK) 2015-2020, v iztečeni prvi polovici leta 2021 zainteresirana in strokovna javnost ne ve ničesar o pripravi novega. Nimamo občinskega evalvacijskega dokumenta o (ne)izvedbi dosedanjega LPK. Nimamo urejenega sistema financiranja kulture preko javnih razpisov in še vedno rezultate dobimo sredi ali v drugi polovici tekočega leta, kar nevladnikom onemogoča strateško, vsaj enoletno načrtovanje kulturne produkcije. Nimamo urejene prostorske problematike za delovanje nevladnikov in samostojnih ustvarjalcev. Nimamo vzpostavljenega dialoga z odločevalci za področje kulture. Nimamo sistemsko omogočenega in spodbujanega sodelovanja med občinskimi strukturami, javnimi zavodi, nevladnim in zasebnim sektorjem ter posamezniki.
Tisti, ki kulturo živimo, smo zmožni gledati v prihodnost in verjeti v pozitivnost novega, vizionarskega jutrišnjega dne. Mi smo tisti, ki vemo, da le kultura premosti vsakršne krize, od osebnih do gospodarskih in globalnih. Kultura je večna zmagovalka, ki klije in vztrajno vstaja v nemogočih pogojih, iz bojev z mlini na veter prihaja še revnejša, a vendar neuničljiva, kritična, ostra in nepokorljiva. Njena esenca predstavlja razvoj in napredek, o čemer pričajo globalni apeli k podpiranju kulture v kriznih časih, saj za prebroditev kriz potrebujemo njeno ustvarjalnost in prožnost, najbolj pa njene multiplikativne učinke na vsa področja življenja.
Prebivalci, ki ljubimo svoje mesto, potrebujemo prostor za (kulturno) izražanje in ustvarjanje. Iz zanosne ljubezni do kulture in utopistične želje po slogi in skupnostnem delovanju, v kateri se skrivajo udarniška moč besed, spoštovanje in strpnost do razlik, ki nas združujejo znotraj mestnih kulturnih identitet. V Mariboru nam zaradi pomanjkanja kritične mase prebivalstva vedno znova umanjkuje preskok iz velike vasi v mesto in še vedno delujemo bolj kavbojsko kot strateško, ker se o zadevah zmenimo pač mimogrede, na kavicah ali v kratkih telefonskih pogovorih s točno tistimi, s katerimi želimo sodelovati. Vrtičkarsko.
Pa vendar - so strategije v mestu sploh smiselne? Mogoče je ravno organskost in spontanost rasti generator tistih prepotrebnih sprememb, ob zagotovitvi ustreznih pogojev za rast in življenje, z omogočanjem sistema soodločanja, sodelovanja in zagotavljanjem demokratičnosti z ustreznimi javnimi storitvami in dvosmernimi procesi. Mogoče je treba stopiti s pozicije moči in prepustiti mesto ljudem. Se znebiti odločevalske arogance, samozadostnosti in avtoritarnosti ter s podporo javnega servisa upoštevati civilno družbo. Mogoče je treba vprašati prebivalce mesta, česa si želijo, in ne s pozicije moči predpostavljati, kakšne in katere so njihove potrebe. Prebivalci mesta bodo za razvoj mesta naredili več kot (stroškovno neučinkovite) strategije, če se jih opolnomoči in se jim omogoči proces soodločanja. Ljudje se bodo odzivali, če se jim dokaže in vztrajno dokazuje, da njihov časovni angažma ima učinke in vpliv na krojenje mestnih politik. Tudi kulturnih.
Kultura živi, če ji omogočamo življenje. Škoda je, da na odločevalski ravni ni prepoznana kot sredstvo, metoda in generator za rast in plemenitenje gospodarskega in družbenega razvoja tistega kreativnega mesta, ki si ga želimo z odločevalci vred. Mesto niso lepe fasade, ceste in beton. (Mesto ni Potemkinova vas.) Mesto smo ljudje, vpleteni v mestotvorne vsebine. Pametno mesto investira v svoje ljudi, se odziva na pobude in impulze od spodaj navzgor, saj izhajajo iz realnih potreb realnega okolja, jih prepoznava in jim omogoča sistemsko podporo. Le tako bodo ljudje (p)ostali aktivni, motivirani, produktivni, inovativni in konkurenčni. V lastno korist in v korist mesta.
Kultura živi, če ji omogočamo življenje
Kultura ni nepotreben strošek, ki ga je treba (od)rezati, je dolgoročna investicija, ki s pretokom znanj in izkušenj opolnomoča in plemeniti mesto, zmanjšuje razlike v kakovosti življenja meščanov ter omogoča ekonomsko in socialno blaginjo. Kulturno sodelovanje, vzpostavljanje inovativnih povezav med sektorji, gradi intelektualni, identitetni, marketinški in turistični kapital, izboljšuje marketinško zanimivost mesta in privablja ne samo nove človeške vire, temveč tudi različna občinstva (publiko, odjemalce, konzumente, uporabnike kulture). Vendar brez podpore mesta, brez izboljšanja pogojev za razvoj kulturno-umetniške ustvarjalnosti, zgolj z enostranskim notranjim pogonom entuziazma (ali pregovorne mariborske trme) tistih "od spodaj", ki kulturo živimo in prepoznavamo, se dolgoročno ne bo izšlo. Ne kulturi ne mestu.
Da, kultura živi in vedno bo (pre)živela, kar ne pomeni njene samoumevnosti. Kar ne pomeni, da niso možne uporabne, koristne, kombinirane rešitve sistemskih problemov. Različnih resursov za omogočanje in lajšanje življenja kulturi je dovolj, le niso ustrezno razporejeni. Pokažimo in dokažimo, "da se da", kot to dokazuje Narodni dom v drugem kontekstu. Kot to dokazujejo prebujajoči se mestni graditelji kulture. Odziv Mariborčanov in Mariborčank dokazuje naše potrebe in hrepenenje po mestni kulturi.
Omogočimo novim generacijam mariborskih kulturniških upornikov in aktivistov, da ostanejo živeti in ustvarjati v Mariboru in se mogoče izborijo za vse tisto, za kar se mi nismo. Upajmo, da prihodnji odločevalci ne bodo imeli, tako kot vsi dosedanji, polnih ust kulture in kreativnosti in se ne bodo odločali v njihovem imenu, brez dialoga, brez soodločanja, brez razumevanja osnovnih potreb kulturnih ustvarjalcev.
Naj zveni (ponovni) boj za kulturo z dvignjeno pestjo na lokalnem razsulu in pogorišču pregorelih, izgorelih, obupanih, sestradanih, preslišanih, sistemsko prežvečenih in izpljunjenih neimenovanih junakov in junakinj mariborske kulture, z vsemi osnovnimi in podpornimi poklici vred, ki si od lokalne kulturne politike želimo samo vzpostavljenega sistema, ki bo omogočil osnovne pogoje za naše življenje in delo v Mariboru. "Za kulturo!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
