Artkino

Eden mojih prvih spominov na Ljubljano je povezan s kinom. Kolega me je kmalu po začetku faksa povabil gledat film – in mi moral na rob zapiskov narisati zemljevid poti do kina. Bil je to majhen kino v kleti na Miklošičevi, ki je zdaj že tako dolgo zaprt, da mnogi mimoidoči sploh ne vedo več, da je (bil), takrat pa je nemudoma postal ena prvih stalnic na mojem osebnem zemljevidu mesta. Par mesecev po tem sem na predavanju iz, pomenljivo, ontologije spoznala sošolko, ki mi je povedala za Kinoteko na tej isti Miklošičevi. In točno to je točka, povsem jasno se spomnim, ko se mi je zgodil prestop iz zgolj preživljanja dni v mestu, kjer po sili razmer študiram, v petek pa s prvim avtobusom in potovalko, polno umazanih cot olajšano zginem domov na Koroško, in mestom, kjer polnokrvno živim, ga zajaham in zase uzdam po svoje. Bela izkaznica z lično, v dveh vrsticah rjavo in zeleno izpisanim imenom kino-teka, je v mojem svetu povzročila skrajno dobrodošel potres pretresljivih magnitud. Bila je, ob nepredstavljivo ogromni knjigarni in njeni manjši sestri čez cesto, kjer sem prvič naletela na celo mizo stripov, prvo, kar je iz Ljubljane-posrane zame naredilo Ljubljano-mesto.
Hitro sem usvojila pravila, naštudirala vrsto pred blagajno, vzljubila znamenito prvo vrsto stare dvorane in na začetku meseca nestrpno čakala svojo domala edino pošto na začasnem naslovu v Kosezah – kinotečnik, iztrgani program iz katerega je, z obredno obkroženim izborom filmov, ki se jih ne sme zamuditi, visel po toliko študentskih sobicah v mestu. Tu sem začela ne le gledati, marveč filme tudi videti, korak za korakom so se mi za drobiž večer za večerom odpirala vrata v dotlej neznani svet umetnosti, ki me je, ko zdaj gledam nazaj, vzgojila. Kot samosvoja, razplastena, skrajno živa(hna) in navdihujoča umetniška zvrst je film kultiviral moj pogled, me discipliniral, naučil me je ločiti zrnje od plev, razbijal je moje predsodke in mi v temi dvorane dovolil, brez rezerv razpreti pahljačo čustev, se prepustiti in (b)iti proti temu, kar bom nekoč jaz. Skozi festivale, predavanja o filmih in premnoge debate o videnem v preddverju, kar se je kasneje, ko se je pred desetletjem odprl, razširilo še v ljubljanski artkino Kinodvor, sem se naučila argumentirati svoja stališča in slišati nasprotna. Dotlej nisem razumela, kaj pomeni žanr, kaj avtorska poetika in kako se slednja razvija. Iskreno dvomim, da bi brez filma danes pisala – ne le poezijo, tudi to kolumno, pravzaprav, povsem prepričana pa sem, da bi bila drugačen, nedvomno slabši človek.