Bodite pridni, sicer boste delali na občini

Predvolilni čas je v marsičem podoben prednovoletnemu, ozračje prestreljujejo številne (za)obljube, meščani prejemamo komajda uporabna darilca in tu in tam prisluhnemo kakšni pravljici o junakih, ki so rešili mesto. Še posebno v času lokalnih volitev smo verni in ranljivi in tako naš strah in negotovost kakor psi občutijo tudi kandidati za županski prestol. Ti, skupaj s svojimi kandidati za mestni svet, ki spominjajo na Božičkove pomožne palčke, vihrajo po nemirnem nebu in sunkovito obračajo smer cilja, ob tem pa s sanmi poskušajo na nebu pustiti vsak svojo sled ali, če ne drugega, vsaj sneg za petindvajset milijonov evrov.
Mnogi med premišljevanjem, ali bi se morebiti tokrat udeležili volitev, zavzeto komentirajo to praznično vzdušje. Svoje mnenje medijem zaupa marsikateri gospodarstvenik, pravnik, igralec, učitelj, pisatelj ... Skratka, ljudje s poklicem. Vendar se le redko zgodi, da po njem vprašajo mlade. Najverjetneje tudi zato, ker velja prepričanje, da nas to ne zanima. In res, za mnoge milenijce, ki smo živeli le v samostojni republiki, je zlasti lokalna politika nekaj postranskega, banalnega in komičnega. Od državne politike se razlikuje zgolj v tem, da lokalna dovoli še več. Več absurda, sovražnega govora in tragikomedije. Lokalna politika je torej podobna ljubezni - tudi tukaj so, kot v vojni, dovoljena vsa sredstva, medtem ko smo meščani del drame absurda.
Novembra se bom prvič udeležila lokalnih volitev, zato tudi prvič podrobneje spremljam lokalne predvolilne kampanje. Ugotavljam, da se večina mladih, ki bodo svojega župana volili prvič, ustreznega primera zanj iz preteklosti ne spomnijo - spominjajo pa se neizpeljanih velikopoteznih načrtov, opravičevanj, večletnih sojenj in vstaj. Zato tudi mnogi moji sovrstniki ne verjamejo, da bo tokrat drugače. Kako privabiti na volitve ljudi, stare toliko, kolikor je mariborskih kandidatov? Odgovor ni tako zapleten; za začetek nas je treba neposredno nagovoriti.