(INTERVJU) Timoteju Skledarju se je življenje pred tremi leti povsem spremenilo. "Največji izziv je iti na pot z belo palico"

Kako se spominjate tistega aprila pred tremi leti?

"Vračal sem se z mladinske izmenjave v Grčiji. Vid se mi je začel slabšati, slika je bila vedno bolj temna in vedel sem, da bom moral k zdravniku takoj, ko se vrnem domov. Starši so me ob prihodu počakali na letališču in odpeljali v bolnišnico. Slika tumorja v glavi je zadnja stvar, ki sem jo videl."

Kaj pa po operaciji? Tumor so uspešno odstranili, a vid se ni vrnil.

"Povedali so mi, da se po operaciji večkrat zgodi, da se vid vrne. Tumor je namreč pritiskal na vidni živec in po tem, ko bi ga odstranili, bi morda lahko spet videl, vsaj tako kot pred operacijo. Na ta trenutek sem čakal še nekaj časa po posegu, a se ni nič izboljšalo. Največji šok je bil po dveh mesecih, ko so mi zdravniki povedali, da nikoli več ne bom videl. Takrat je postalo dokončno in izgubil sem vsako upanje."

Nekateri se v takih situacijah odmaknejo, potrebujejo svoj čas. Ste ga vi potrebovali ali ste se s situacijo hitro sprijaznili?

"Ne bi rekel, da sem se sprijaznil. Sprijazniš se nikoli ne, sem pa kar hitro to novo situacijo sprejel. Že dva tedna po operaciji sem se srečal s prijatelji, po treh mesecih pa sem se vključil v društvo in se začel učiti Braillove pisave in uporabe bele palice. Zavedal sem se, da za nazaj ne morem spremeniti nič. Zaprl se nisem, sem pač takšen človek, ki rad pove, kako se počuti. Tako tudi preprečiš neprijetne situacije, ko ljudje ne vedo, kako bi se obnašali v tvoji družbi. Vem, da si ljudje težko predstavljajo, kako je biti slep, zato odgovarjam na vsa vprašanja. Okrog sebe sem vedno imel polno ljudi, zato sem tudi tako hitro zaživel na novo. Ključno je, da v taki situaciji nisi sam."

Pa vseeno, kaj je bil največji izziv?

"Iti sam na pot z belo palico. Prvič sem se odpravil do bara v svojem domačem kraju. Bila je jesen in spomnim se, da sem se po dvesto metrih obrnil in šel domov, saj me je bilo zaradi šumenje listja precej strah. Nisem vedel, ali se pelje avto ali piha veter. Ko sem prišel domov, sem se zavedel, da moram vztrajati. Obrnil sem se in se še enkrat podal na pot. Uspel sem priti na cilj in si naročil kavo. To je bil velik uspeh in dokaz samemu sebi, da zmorem."

Na poteh vas zdaj tudi spremlja pes vodnik. Kako se razumeta z labradorko Baste?

"Baste me vodi po poteh, ki jih ne poznam, hkrati pa je tudi super družba. Odlično se razumeva, verjetno tudi zato, ker sva oba precej navihana. Spomnim se, kako mi je enkrat skrila palico. Dlje časa sem jo iskal po stanovanju in na koncu zamudil v službo."

To, da so stvari vedno na istem mestu, je verjetno najpomembnejše, kajne?

"Ja, red je kar pomemben. Več organizacije je potrebno in stvari moram odlagati na isto mesto. Začimbe so tako zdaj pri meni zložene po vrsti in tudi v hladilniku je več reda. Prej sploh nisem razmišljal na tak način, zdaj pa mi je to prišlo v navado."

Iz domačih Žetal si sami organizirate pot v Ljubljano, kjer stanujete sami in delate. Kako potekajo vaši dnevi?

"Res je. V Ljubljano se peljem s Prevozi ali pa z vlakom. Po mestu pešačim ali pa uporabim javni prevoz. Kuham in čistim si sam, hodim pa tudi v službo. Trenutno opravljam usposabljanje na Združenju gluhoslepih Slovenije, kjer prevajam besedila za slepe, vodil pa bom tudi delavnice in pripravljal projekte."

Je sploh kaj takega, česar ne zmorete? Kaj, kar še posebno pogrešate?

"Nisem več tako neodvisen kot prej. Ne morem več sam sesti v avto in se odpeljati, kamor pač želim. Vedno moram koga prositi, da me pelje, ali pa uporabiti javni prevoz. To najbolj pogrešam, pa seveda igranje nogometa. A sem k sreči našel nov šport. Zdaj igram showdown."

Kakšen šport je to?

"To je igra za slepe, podobna namiznemu tenisu. Igra se na mizi, z loparji in žogico, ki ima notri posebna zrnca, da lahko slišiš njen zvok. Na sredini mize je tabla, na vsaki strani pa gol, ki ga moraš zadeti. Rad imam to igro in moram reči, da mi kar gre. Želim si, da bi se kdaj tudi uvrstil na evropsko ali svetovno prvenstvo."

Kot kaže, imate kar poln urnik in pestro življenje. Pa se kljub temu nikoli ne vprašate, zakaj se je to zgodilo prav vam?

"Zagotovo sem se to kdaj vprašal, a to je zdaj mimo. Nisem edini na svetu. Še vedno sem tu in še vedno lahko počnem večino stvari. Pogosto se srečujem z ljudmi, ki so gluhi in slepi hkrati, in ti ljudje živijo samostojno življenje. Navdušujejo me, kako so dobre volje."