Marko Seifried je bil zaradi okužbe s covid-19 kar 70 dni na zdravljenju v UKC Maribor

Kako nevarna je okužba s covidom-19, kakšne posledice lahko ima in kako dolgo lahko traja okrevanje, je na svoji koži občutil 55-letni Mariborčan Marko Seifried, nekdanji odbojkar in od leta 1993 tudi mednarodni sodnik v tem športu. Zaradi covida-19 je doživel pravo kalvarijo, kakršne, kot nam je povedal med pogovorom, tudi najhujšemu sovražniku ne bi privoščil.

"Evropska odbojkarska zveza me je določila za sojenje četrtfinalne tekme evropskega pokala Cev v Estoniji med odbojkarji kluba Saaremaa in italijanskega Bergama. Ker se je v Italiji že pojavil koronavirus, sta se kluba dogovorila, da bosta obe tekmi odigrala v Estoniji - prva je bila 3. marca in druga dan pozneje. Dvorana je bil nabito polna, prireditelji tekme so poskrbeli tudi za ustrezno zaščito pred morebitno okužbo s covidom-19, tako da o tem, da bi se kdo okužil, nihče ni razmišljal. Dan po tekmi sem se z letalom z letališča v Talinu odpravil na pot proti Sloveniji, najprej smo pristali v Rigi, od tam sem moral v drugo letalo proti Oslu in od tam še prek Dunaja do Gradca. Prispel sem v soboto, 7. marca, zjutraj. Zvečer, še isti dan, sem sodil tekmo državnega prvenstva odbojkaric na Ptuju, v nedeljo zjutraj pa sem se zbudil z visoko vročino," je začetek obdobja, ki ga nikoli ne bo pozabil, pojasnil Marko Seifried.

V umetni komi kar 24 dni

"Ko sem se zbudil, sem se čudno počutil, izmeril sem si temperaturo, in ko je termometer pokazal 39,5 stopinj Celzija, mi je bilo jasno, da je z menoj nekaj hudo narobe. Ker sem vedel, da je v bližini Gasilske brigade Maribor postavljen šotor za jemanje brisov v zvezi s covidom-19, sem seveda pomislil tudi na to, da sem okužen. Poklical sem dežurnega zdravnika in ta mi je svetoval, naj jemljem lekadol in da me bodo poklicali, kdaj naj pridem na odvzem brisa. Popoldne sem sprejel klic in okrog 17. ure sem opravil testiranje. Drugi dan, v ponedeljek zjutraj, so mi sporočili, da je bilo s testiranjem nekaj narobe, kaj natančno, da niso mogli ugotoviti ne v Mariboru in ne v Ljubljani, zato sem v torek zjutraj opravil novo testiranje. Popoldne so mi sporočili, da sem pozitiven na covid-19 in da moram naslednji dan zjutraj v UKC Maribor. Tam so že imeli oddelek za bolnike s covidom-19 in bil sem med prvimi, ki so nas sprejeli na zdravljenje," pravi Seifried.

"Namestili so me v sobo za intenzivno nego. Po dveh dneh so ugotovili, da vedno težje diham in da imam vedno večje težave s pljuči. Ko je bila - mislim, da peti dan, odkar sem bil v bolnišnični negi - jutranja vizita zdravnikov, so ti ugotovili, da je količina kisika v krvi tako nizka, da potrebujem dihalni aparat, in najlažja ter zame najboljša rešitev je bila, da so me z ustreznimi zdravili dali v umetno komo. O poteku mojega zdravljenja med komo je bila seznanjena moja družina, brat je podpisoval razne obrazce, ki so bili povezani z mojim zdravljenjem, družina je dala tudi soglasje, da so me po 24 dneh umetne kome zbudili."

Ne bi rad bil v koži osebja

Občutki, ko se je Seifried zbudil iz kome in se spet zavedel sveta okoli sebe, so bili zanj nepopisni. "Počutil sem se, kot da bi se na novo rodil, čeprav sem bil povsem izgubljen, nemočen, v postelji sem ležal nepremično, nisem vedel, kaj se je dogajalo v dneh, ko sem bil v komi, niti kaj se trenutno dogaja. Dihal sem skozi cevko na vratu, ki so mi jo vstavili, govoriti nisem mogel, saj je zrak uhajal skozi luknjo namesto skozi glasilke. Pred približno tremi tedni so mi v bolnišnici luknjo zašili, dobro se je zacelila in nimam nobenih težav," razloži sogovornik in se spomni tudi prvih korakov po komi.

"Sredi aprila sem ob pomoči zdravstvenega osebja prvič vstal iz postelje, občutki so bili prijetni, v naslednjih dneh sem s počasnimi in negotovimi koraki že lahko sam odšel v sanitarije in izboljšanje zdravstvenega stanja mi je vlilo novih moči. Hvala zdravniškemu osebju, ki je zame in tudi za druge bolnike z enakimi ali podobnimi težavami skrbelo vrhunsko, čeprav so zdravniki in medicinke sestre morali biti ves čas z masko in v zaščitnih oblačilih, zaradi česar je bilo njihovo delo še toliko bolj zahtevno. Ne bi bil rad v njihovi koži."

Izgubil je 25 kilogramov, čaka še na operacijo

Potem ko je Seifried spet normalno zaživel, je ugotovil, da je močno shujšal in da se ne more premikati, ker nima moči. "Običajno sem tehtal približno 85 kilogramov, ko pa sem se prebudil iz kome, so zdravniki ocenili, da jih imam približno 60 in da sem izgubil predvsem mišično maso. Ker sem bil slaboten, niti roke nisem mogel dvigniti, tudi v postelji se sam nisem mogel obrniti. Bil sem nebogljen, počutil sem se kot dojenček, jesti nisem mogel sam, nekaj dni sem užival umetno hrano, pozneje so mi pomagale medicinske sestre. UKC Maribor sem zapustil 17. maja, po 70 dneh zdravljenja. Še vedno čutim oslabelost, čeprav okrevanje napreduje. Vesel sem, da nisem okužil nikogar od domačih, tudi nobene odbojkarice iz omenjene tekme na Ptuju," je povedal Seifried, ki je na bolniškem dopustu.

"Zaposlen sem v finančni upravi na Ptuju. Kako dolgo bom v bolniškem staležu, ne vem, nekaj časa zagotovo še. Vesel sem, da mi družina stoji ob strani. Moja prva skrb je, da si povrnem moč, zato vsak dan telovadim po nasvetih fizioterapevtk, veliko tudi hodim, vendar le po ravnem, prej sem se tu in tam podal na pohorske strmine. Čeprav sem pred petnajstimi leti imel težave zaradi strdka v možganih, posledic ne čutim. Opažam, da se mi moč vrača, na življenje zrem vedro. V bolnišnico hodim na redne preglede na nekatere oddelke. Čaka me še ena nevšečnost, na neugodnem mestu, na trtici, se je namreč med komo pojavila preležanina, zaradi katere težko sedim in težko ležim na hrbtu. Poseg bo zahteven," še pove Seifried.