Neprevetreni Šentflorjanci

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Velkavrh - portret - Desk: _Zunanja -
Jaka Adamic/dnevnik

Slovenija ni vetrovna dežela. Kdor je že bil ali morda živel kje po planjavah zahodne in srednje Evrope severno od Alp, je lahko občutil razliko. Tam piha precej pogosteje, pokrajina je odprta proti Atlantiku, višjih gorskih verig v tisti smeri ni in zrak se zato precej bolj nemoteno lahko giblje.
Slovenija pa je deželica v južnem zatišju Alp, zato je tu, pa ne samo pri nas, tudi na primer v Furlaniji in Padski nižini, pa še kje, precej bolj mirno, kar se vetra tiče. Ko je Karel Veliki osvajal nižine severne Italije, je govoril o "nezdravem in kužnem zraku", poleti je bilo soparno, vroče, zatohlo. Koliko je simbolike v tem, kajne? Tudi pri nas je ozračje pogosto "zatohlo". Cankar je pisal o dolini šentflorjanski, zaprti in prav nič "prevetreni" družbi. No, najbrž pri tem vreme ni imelo ničesar zraven, ampak vzporednice pa lahko potegnemo. Po eni strani smo glede tega zaprti, po drugi pa je bila Slovenija skozi zgodovino pogosto na prepihu, ampak ne dobesedno, temveč so se čez to ozemlje pogosto valili vojske in narodi na svoji poti v boljše življenje. Ali jim je bila ta deželica všeč ali ne, ne vem, tudi tega ne vem, ali so se dobro počutili ali pa so vzdihovali zaradi sopare in vročine, če so bili tu slučajno poleti. Vsekakor pa so se ljudstva, ki so se v preteklosti selila in iskala boljše pogoje za življenje, srečevala z različnim podnebjem, ki jim je bilo včasih morda tudi povsem neznano.
Zdaj vemo veliko več o tem, Zemlja nam je podnebno skoraj povsem domača, pa čeprav živimo v obdobju razmeroma hitrih podnebnih sprememb. Nekoč so bili glede tega precej bolj nebogljeni. Res pa je, da so potovali precej, precej počasneje. Morda so potrebovali leta za to, kar mi prepotujemo v nekaj urah. Zato so se lahko sproti prilagajali na vremenske razmere. Skoraj vsi so bili migranti. Danes je to že skoraj greh. Zemljo smo si prisvojili, nismo je pripravljeni deliti z drugimi, s tistimi, katerim smo jo dobesedno ukradli.
Res smo postali skrajno neobčutljivi. Zaradi podnebnih sprememb, ki jih je sprožil bogati del človeške družbe, zmanjkuje tal pod nogami ostalim. Krčijo se območja, kjer bi lahko preživeli, zato iščejo kraje, kjer bodo imeli vodo, kjer bodo lahko preživeli. A kaj, ko je že vse rezervirano, pokupljeno. Pokupljeno z denarjem, ki smo ga zaslužili na njihov račun. Kaj nam pomaga vse bogastvo, če soustvarjamo skrajno nestabilno družbo, v kateri se bodo nasprotja in konflikti le še zaostrovali. Če kdaj, se bo zdaj izkazalo, ali smo ljudje inteligentna in sočutna bitja.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta