(POGLED) Ambiciozni pomurski fantje

Pomurski politiki v mandatu te vlade nimajo sreče z imenovanjem na želene položaje. Konec februarja sta se v naboru potencialnih ministrov pojavili imeni Mitje Slavinca (izobraževanje) in Roberta Celca (javna uprava). Čeprav se je za oba zdelo, da sta svoje najboljše politične partije že odigrala, ju je dejstvo, da se je vladi pridružila SMC, katere člana sta, za trenutek spet porinilo v osredje politične arene. Glede na preteklo dogajanje na lokalni politični sceni bi imenovanje katerega od njiju pomenilo neprespane noči za marsikaterega člana lokalne SDS, a do imenovanja ni prišlo, ministra na omenjenih položajih sta iz kvote SMC postala Simona Kustec in Boštjan Koritnik.

Medtem je brez velikega pompa postal državni sekretar na ministrstvu za obrambo župan Velike Polane Damijan Jaklin, ki je po odhodu državne sekretarke Jerneje Farkaš Lainščak z ministrstva za zdravje ostal edini Pomurec na tako visokem položaju v aktualni vladi.

A kadrovanje še ni končano, čeprav je minila že polovica aktualnega mandata, ki je zagotovo eden najbolj čudnih v zgodovini sodobne slovenske strankarske politike. Pomurci imajo namreč ambicije tudi v Desusu, kjer se bodo z novembrskim kongresom na novo premešale karte, to pa bi lahko imelo vpliv tudi na vladno koalicijo. Ob ugodnem razpletu bo morda regija še v tem mandatu dobila ministra. To bi lahko postal načelnik soboške upravne enote Dominik Šteiner, ki je pred kratkim umaknil kandidaturo za predsednika stranke. Ali pa nekdanji lendavski župan Anton Balažek, ki je tako kot Šteiner pretendent za vodenje demografskega urada, vendar bi morala v tem primeru vlada ponovno spremeniti odlok o uradu in določiti, da ga bo vodil minister brez listnice. Oba sta pred kongresom podprla Karla Erjavca.

Ali je pomembno, da ima Pomurje ministra, ali ne? V teoriji ne bi smelo biti, saj minister ni predstavnik regije, temveč mora delati v prid celotne države. Pa vendar vam bo vsak župan povedal, da je pomembno, če ima regija svojega "predstavnika" na tej funkciji, ki je blizu vplivnim centrom odločanja. Pri tem je treba priznati, da smo bili ne glede na ideološko usmeritev igralcev v lokalni politiki v tem pogledu v Pomurju zmeraj pragmatični. Ni bilo toliko važno, ali so v Ljubljani na oblasti levi ali desni, kot to, koliko denarja bodo plasirali v regijo. Konec koncev je to Pomurje, kjer je še danes v marsikaterem gospodinjstvu običajen prizor device Marije in maršala Tita, ki drug ob drugem visita na steni, bolj za okras kot kar koli drugega. Z ideologijo naj se ukvarjajo v prestolnici, nas trenutno bolj zanima vodovod.

Če smo že pri vladi, ne moremo mimo zadnje pobude, ki želi povezati opozicijo. Sprožil jo je še en Pomurec – Jože P. Damijan iz Lomanoš, nekoč evangelist enotne davčne stopnje in neoliberalizma, danes očitno povezovalna figura na levici. Pri tem na desnici prihaja do reakcije po istem vzorcu, kot smo ga letos že videli na levici ob odstopu Marjana Šarca s položaja predsednika vlade. Takrat so nekateri levi komentatorji in aktivisti na stranki Desus in SMC zlivali golide očitkov o domnevni izdaji volivcev zaradi vstopa v Janševo vlado. Najbolj so kričali tisti, za katere bi težko verjel, da so volili Desus ali SMC, zato ne vem, zakaj si belijo glavo s tem, ali sta izdali svoje volivce. Bodo že oni povedali na naslednjih volitvah, ali to drži. Če jih bodo ponovno volili, potem ti očitki nimajo realne podlage. Če pa so jima vstop v vlado res zamerili, potem adijo, Desus in SMC. Nekateri poučeni bodo rekli, da je treba gledati širše in upoštevati celoten kontekst trenutne situacije v slovenski politiki in da bi morali odgovorni pri Desusu in SMC paziti tudi na posledice Janševega reformiranja države, ki so ga omogočili z vstopom v vlado. A res? Ravno oni bi morali paziti na posledice, potem ko je prejšnji predsednik vlade dobesedno prepustil oblast drugim. Vprašanja so seveda retorična, jasno je, da je šlo za pozive tistih, ki so težko prenesli, da oblast prevzema desnica. A tudi ta je morda ne bo zadržala dlje časa.

Tokrat se zaradi Damijanove pobude pišejo žolčne kolumne na desnici, na dolgo in široko o smiselnosti take poteze. Zakaj se pa zdaj oni s tem ukvarjajo? Sicer je res, kar trdijo, predlagano koalicijo bi sestavljale iste stranke kot tisto, ki je ne tako davno razpadla. Če bi sploh lahko prišlo do njene sestave, je seveda vprašanje, kako uspešna bi bila, vsekakor bi šlo za koalicijo do naslednjih volitev, katere cilj je eden in edini – zrušitev tretje Janševe vlade. Pa vendar se ne glede na to lahko ob očitkih desnice vprašamo, ali imajo opozicijske stranke pravico sodelovati. Seveda. Strankarska politika je boj za oblast in nekaj bi bilo narobe z njimi, če ne bi preigravali različnih možnosti, kako oblast prevzeti. Tudi to vprašanje je bilo retorično, saj je prav tako jasno, da so največji kritiki tega povezovanja tisti, ki jih skrbi tista mala hipotetična možnost, da kljub vsemu Desus odide iz koalicije in da se tako imenovanemu ustavnemu loku pridruži še nekaj poslancev SMC, s pomočjo katerih bodo izglasovali konstruktivno nezaupnico.

Mandat, ki so ga doslej zaznamovali šibke koalicije, ideološki konvertiti in izredne razmere zaradi epidemije koronavirusa, nam očitno še ni postregel z vsemi presenečenji. Nadaljnji razvoj dogodkov je tokrat zaradi specifičnih razmer težko predvideti, bo pa zanimivo opazovati, kakšno vlogo bodo pri tem odigrali ambiciozni pomurski fantje.