Branka Bezjak
Še nekaj preostalih gostov bo danes predčasno zapustilo Hotel Jakec na Treh kraljih nad Slovensko Bistrico, potem bodo tudi njegova vrata zaprta, dokler razmah koronavirusa ne popusti. Po eni najslabših sezon na njihovem smučišču so po spomladanskem zatišju ob uvedeni karanteni imeli poleti naenkrat izjemno dober obisk, stoodstotno zasedenost hotela, k čemur so veliko prispevali tudi vavčerji (875 so jih unovčili pri njih do konca septembra). Z jesenjo se je začel poznati upad zaradi sprejetih omejitev, sedaj torej znova sledi zaprtje. Takšno leto je za njimi. A v 36 letih, oddelanih v podjetništvu, je Božo Juhart s svojim družinskim podjetjem doživel in preživel že marsikaj in bo tudi to, pravi.
"Z mano je bilo včasih težko delati, a vedno sem bil na strani argumentov"
"Čeprav se ukrepi sprejemajo brezglavo, naglo, neživljenjsko. A kar te ne uniči, te ojača. Prihaja pa sedaj na površje nizek nivo diskurza med ljudmi in v politiki. To je skrb zbujajoče," opaža Juhart. Tudi on je v teh dneh "zaprt", ker je bil pozitiven na testu na koronavirus. "Dobro se počutim, nič mi ni in zato mi je še težje biti doma. Še dobro, da imamo hišo na deželi, zaprt v stanovanjskem bloku ne bi zdržal," pravi 58-letnik, ki se ga je že pred leti oprijel vzdevek Jakec, kakor sta z ženo Jožico poimenovala majhen gostinski lokal v Laporju, s katerim sta leta 1984 začela samostojno podjetniško pot.
Ladja ne more imeti dveh kapitanov
V Hotelu Jakec je štirinajst zaposlenih, dva zaposlena imajo v RTC Jakec Trije kralji. Zanje morajo torej tudi v teh razmerah zagotavljati plače, določeni stroški ostajajo, tudi ko je zaprto, poudarja Juhart. "In da nam sedaj grozi, da ne bi zadostili pogojem za državno pomoč, ker smo čez poletje imeli presežek, je nezaslišano. Bomo kaznovani, ker smo delali? Bi bilo bolje, da bi imeli zaprto in ležali na hrvaški plaži?" obupuje nad predpisi. Zlasti pri papirologiji te vrste, številnih administrativnih zadevah, pridobivanju dovoljenj, pri razvozlavanju oslovskih predpisov, kot jih imenuje, Božo Juhart še pomaga v podjetju, sicer skuša izpreči. Zadnji dve leti je direktor sin Aleš Juhart. "Se pa težko odvadiš tega, psihično naporno je se kar umakniti. A ladja ne more imeti dveh kapitanov in pubec že petnajst let dela." Razmišljal je že, da bi sam odprl novo podjetje, s čimer pa spet pridejo skrbi, obveznosti. Tudi zavedanje, kako je okolje nestimulativno, ga od tega odvrne, še razlaga. Čas torej raje preživlja z vnukoma, ki sta "sončka, največje darilo življenja in prvi prioriteti", ter na vrtu. Tudi na Treh kraljih, čeprav se zdi nadmorska višina čez tisoč metrov za to neugodna, so uredili samooskrbni vrt z rastlinjakom. "Toda letos je res noro leto. Paradižnika je bilo morda za deset kilogramov. Na krompirju plesen, če še niti solata ne raste, kot bi morala, potem veš, da nekaj ni v redu."
Tone Petelinšek o Božu Juhartu: "Odlikuje ga neverjetna energija"
"Prvič sva se srečala pred skoraj tridesetimi leti, ko sem v njegovi takratni gostilni v središču Slovenske Bistrice vodil javno tribuno o gasilstvu. Nato so se najine poti velikokrat srečevale v različnih medijskih zgodbah. Njemu se mora namreč vedno kaj dogajati in v tem smislu je s svojo ljudskostjo, bistrostjo in intuitivnostjo vedno pol koraka pred drugimi. Je soustanovitelj medijsko-civilnodružbenega gibanja Društvo prijateljev radia. In prvo javno Radijsko delavnico znancev smo pripravili prav na dvorišču njegove gostilne, kjer se je zbralo več kot pet tisoč ljudi. Od leta 2008 do lani smo pri Treh kraljih pripravili Festival miru s Šarhovim pohodom po poteh Pohorskega bataljona.
Leta 2000 je blizu božiča bral berilo pri katoliški maši pri Treh kraljih, ki jo je za pohorske partizane daroval pokojni škof Vekoslav Grmič. Cerkev je bila nabilo polna. Za dostojen odnos do partizanov se je zavzemal tudi v času, ko na svečanosti ob obletnicah padca Pohorskega bataljona ni prihajal skoraj nihče več.
Odlikujeta ga neverjetna energija in premočrtna volja. Pot od kuharja do visokošolsko izobraženega ekonomista ni bila enostavna. Je človek, ki ve, da je svoboda vedno umetnost tveganja, in največ tvegaš, če nič ne tvegaš. V dolini je pustil dve utečeni gostilni in šel 1200 metrov visoko v misijo nemogoče. In uspel z delom, žarom, predanostjo in neustavljivo vero, da dobro vedno zmaguje. Enkrat se je potegoval na volitvah za poslanca državnega zbora in le nekaj glasov mu je zmanjkalo (na veliko veselje pohorskih jakcev). Ob vsej poslovni uspešnosti je ostal pristen Božo, vesel, preprost in družaben, ki rad ob večerih z gosti raztegne harmoniko … Takrat so zanj vsi enaki. Velik si, ko se skloniš, rad pove."
Če je cilj, vizija ...
Pred dvajsetimi leti so začeli na Treh kraljih uresničevati družinsko podjetniško zgodbo v nekdanjem Štuhčevem planinskem domu, ki je bil opustošen, lastništvo prepleteno ... "Žena mi je po pogovoru s stečajnim upraviteljem in tedanjima najemnikoma dala jasno vedeti, da za nobeno ceno ne gre na Pohorje," se je začetkov za Večerovo prilogo Štajer'c, ko je posle predal sinu Alešu, spominjal Jakec. Po posvetu s takrat šestnajstletnim sinom je dal ponudbo za najem. "Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bo tako težko. Sin je bil še dijak v Mariboru, jaz pa sam s kuharjem, natakarico in pomočnico na Pohorju. Delati je bilo treba vsaj dvajset ur na dan, velikokrat tudi brez spanja. Rešila me je ženina ljubezen, saj sta s sinom prihajala ob vikendih, in takrat sem pogosto spal tudi ves dan." Z nekaj sto izposojenimi tedanjimi nemškimi markami, veliko vztrajnosti, trdim delom jim je uspelo kasneje odkupiti tudi smučišče in naprave.
Sedaj se tam, slabih dvajset kilometrov nad Slovensko Bistrico, kaže povsem drugačna zgodba. V rekreacijsko-turističnem centru so sodoben družinski hotel z velnesom in bovlingom, smučišče s štirimi progami in napravami za umetno zasneževanje ... Prirejajo tudi tekme, registrirali so prvo smučarsko šolo v občini, pridobili znak Družini prijazno smučišče, gostijo veliko šol v naravi iz vse Slovenije, k njim prihajajo tudi gosti iz tujine ...
"Še sam včasih komaj verjamem, kaj nam je uspelo narediti v letih, odkar smo na Treh kraljih. Naredili smo razvoj za tri generacije, veliko smelih načrtov je še v igri. Lahko sem ponosen na to in zagotovo mi brez podpore družine in sodelavcev ne bi uspelo. Zato jim hvala za podporo, za potrpljenje. Z mano je bilo včasih težko delati, a vedno sem bil na strani argumentov, ki so prevesili tehtnico na našo stran," je še povedal Jakec.
"Organizacija zmeraj potrebuje vodjo, prej je bil to moj oče, sedaj sem jaz. Imel je vizijo, cilj, h kateremu je potegnil ekipo, ki mora na koncu to izvesti, saj sam ne moreš nič. Je pa treba imeti pogum, verjeti moraš v to, kar delaš, predvsem pa biti vztrajen. Veliko jih je, ki mislijo, da bodo obogateli s kočo, ki jo vzamejo v najem za leto dni. Ne gre tako hitro. Mi smo jih potrebovali dvajset," razlaga Aleš Juhart.
Na Pohorju le povezovanje
Tudi za obdobje, ko ni smučarske sezone, imajo še veliko načrtov, ne le da so sodelovali pri izrisu petnajstih kolesarskih in prav toliko pohodnih poti. Po besedah sedanjega direktorja imajo že gradbeno dovoljenje za športno igrišče in večnamenski objekt ob smučišču, ki bo za vso opremo, ki se uporablja na smučišču, v njem načrtujejo tudi ski servis z izposojevalnico opreme, manjšo trgovino, lokal ..., načrte našteva Juhart in dodaja, da je vse odvisno od prihodnjih ukrepov in razmer.
Na Pohorju se razmere vendarle obračajo v pozitivno smer. "Končno kaže," pravi, "da bodo določene strategije s papirja prešle v prakso. Gostinci in drugi ponudniki se povezujemo, širi se spoznanje, da je povezovanje ponudbe nujno, če želimo, da se bodo gostje k nam še vračali."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
