V srednji šoli sem v prometni nesreči doživela hudo poškodbo hrbtenice. Komaj sem preživela.
Od takrat uporabljam invalidski voziček. Zaradi poškodbe sem veliko manjkala v šoli, ampak kljub temu sem maturirala skupaj s sošolci. Nič mi ni bilo bolj pomembno kot to, da sem čim hitreje čim bolj samostojna, da se lahko družim z vrstniki in da dokažem kaj vse zmorem, pa čeprav iz vozička.
Če bi bila takrat starejša in v službi, bi potrebovala bolniško. Če bi imela otroke, bi bili ti odvisni od mojih prejemkov in moje pomoči. Ne znam si predstavljati, da bi lahko z bolniško, tudi če bi bila enaka plači, zmogla obvladovati vse stroške in spremembe, ki jih prinese invalidnost. Prepričana pa sem, da bi se želela čim prej vrniti na delo. Ne glede na to, kako poškodovani smo, je to del osnovnega človeškega dostojanstva. Da narediš, kar zmoreš.
Imela sem srečo. Javno zdravstvo, družina in prijatelji so mi stali ob strani. Zidali so, me nosili, zdravili in mi finančno pomagali.
Zdaj zgrožena ugotavljam, da je v interventnem predlogu zakona predvideno zmanjšanje bolniškega nadomestila z 90 odstotkov na 80 odstotkov plače za osebe, ki potrebujejo dolgotrajno bolniško.
To so ljudje, ki se jim je zaradi bolezni ali poškodbe svet obrnil na glavo.
Ko sem bila na rehabilitaciji v URI Soča, sem na oddelku za poškodbe hrbtenjače videla veliko. Lahko bi rekla, da preveč, saj sem se tudi sama soočala s travmo. Tam je bil kmet v srednjih letih, ki je vedel, da ne bo več zmogel dela na kmetiji. Mlad avtomehanik, ki je popolnoma zgubil identiteto. Mama dveh otrok, ki je po raku na hrbtenici postala v celoti odvisna od svojega moža. Nekdo si je celo vzel življenje. Nihče ni sanjaril o tem, da bo vlekel bolniško in užival na tuj račun. Vsi so si želeli le zdravja in samostojnosti.
Vidim, kako se razlike med bogato elito in nami, "navadnimi ljudmi", večajo. Vidim, kako zdravstveni sistem peša in razpada. Vidim, da vlada zopet jemlje najšibkejšim od najšibkejših. Lahko bi se predala občutkom jeze, nemoči in žalosti, samo to nisem jaz. Videla sem tudi moč skupnosti, ki stopi skupaj in si pomaga. Najmanj, kar lahko naredi vsak izmed nas, je, da podpiše peticijo in od odločevalcev zahteva pravičnost in solidarnost do najšibkejših. Peticijo lahko podpišete TUKAJ.
