Slovenci, narod hostarjev

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Foto: Natalija JURŠE
Natalija Jurše

Gozd je v našem podnebju edini naravni ekosistem, življenjska združba. Če bi ljudje ne posegali v naravo, bi Slovenijo preraščal gozd (razen morda ozkega pasu ob morju in seveda v gorah, kjer je premrzlo, pa tudi naše gore so večinoma precej kamnite). To se kaže po vsej Sloveniji. Včasih je veliko ljudi živelo od kmetijstva, obdelano in preorano je bilo marsikaj, kar je omogočalo vsaj približno preživetje. Danes seveda nihče noče več živeti tako revno, kot so nekoč nekateri naši predniki, zato je vse več nekdaj obdelanih površin opuščenih. In tam narava "popravi" naše posege, zaraste se gozd, najprej bolj grmičevje, pionirske vrste, slej ali prej pa poženejo tudi drevesa. Za gozd se nam ni treba truditi kot v nekaterih drugih deželah, kjer je zanj morda presuho ali pa so ga neusmiljeno izsekali za svoje potrebe. Na Škotskem, na primer. Pa še kje, kjer se dandanes zdi skoraj neverjetno, da bi tam kdaj rasli gozdovi.{api_embed_photo_L30}657810{/api_embed_photo_L30}

Slabi dve tretjini Slovenije prekriva gozd. Smo torej hostarji? No, ta označba zveni malce slabšalno. Mogoče se je res lepše sprehajati ali hoditi po razglednih grebenih in vrhovih, a tudi gozd ima svoj čar. Če drugega ne, senco v vročih dneh. Pa gobe in borovnice tam radi nabiramo. Zmanjšuje moč vetra, zadržuje vodo v tleh in jo ščiti pred vodno erozijo. Gozd je območje gozdnih živali in miru. Dokler ne vstopi vanj človek. Tako kot z vsem drugim mnogi v gozdu vidijo samo finančni potencial. Vsakoletni prirast toliko in toliko evrov (dejansko, saj je denar večinoma papirnat). Ljudje smo ustvarili gospodarski sistem, kjer ima vsaka stvar svojo ceno ali pa res samo še to. Namesto da bi vrednosti le primerjali med sabo. Kajti prepogosto nismo sposobni določiti dejanske vednosti, ki bi se odražala v ceni.

Gozd, na primer, je glavni vir lesa. Ki ga človeštvo porabi ogromno. In vrednost lesa je bolj odvisna od marsičesa drugega kot pa od dejanske vloge in pomembnosti gozda ali dreves. Dokler je bilo človeštvo še manj številno, se je zdelo, da so gozdovi neskončni in tudi znanja o tem, kako pomembni so za življenje na Zemlji, ni bilo ali pa ga je bilo manj. No, o tem vemo zdaj dosti več, vzorci obnašanja pa se niso kaj dosti spremenili. Težko jih je spremeniti, vem. Od nas terjajo napor, navada pa je železna srajca. Ne samo pri odnosu do gozda. Za nekatere stvari znamo povedati, da so neprecenljive. Seveda je besedo zlahka izreči, ko pa naj bi beseda meso postala, se pogosto zatakne. Sploh, ker najbrž najprej pomislimo: "Kako bo pa to mene prizadelo, za kaj me bo prikrajšalo?" Imejmo radi gozdove. In če imaš koga rad, kako ravnaš z njim?

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta