Sporočil, ki jih je prineslo večdnevno, z daljšim premor zaznamovano "kadrovsko" zasedanje voditeljev Evropske unije, je več, a v resnici je malo zares dobrih. Začnimo pri sistemu: odločitev, da bo Evropsko komisijo prevzela nemška obrambna ministrica Ursula von der Leyen, je novi, a najbrž še zadnji udarec konceptu tako imenovanih spitzenkandidatov, ki je bil v evropske volitve vpeljan z jasnim namenom zmanjševanja demokratičnega deficita, večanja transparentnosti. Nemke na evropskih volitvah seveda ni bilo, prevzela pa naj bi ključno izvršilno, operativno funkcijo v administraciji. Četudi vemo, da model spitzenkandidatov ni bil niti povsem dodelan niti obče sprejet, je vendarle pomenil nek poskus okrepitve vpliva evropskih državljanov, ki se čutijo (pre)daleč od bruseljskega establišmenta, na procese odločanja. Evropske volitve danes spet izgledajo bolj kot fasada demokracije, njen celofan, maske nato hitro padejo in orgije interesov, ki niso povezani z odločitvijo in voljo državljanov, se začnejo in zavijejo na svoje poti. A še bolj kot to skrbijo kaos, zmeda, zakulisne igre, intrige, preigravanja, ki jih je cvetober liderjev današnje Evrope uprizoril skupaj z igralci iz ozadja, lobijsko in klientelistično inštaliranimi, kot je denimo najbolj razvpiti spindoktor, tihi šef zadnje Junckerjeve Evropske komisije, Nemec Martin Selmayr. Domnevna odslovitev najvplivnejšega hrvaškega agenta v zadevi arbitraža, ki je uspel mnenje pravne službe Evropske komisije v tej zgodbi povsem nevtralizirati, bi lahko sodila v nabor nekaj boljših vesti.
Na svoje mesto neambicioznih in nepomembnih nas je postavil kar premier Šarec, ko je po razpletu kadrovske bitke pred kamerami dejal, da "nima kaj misliti", da bodo povedali in odločili drugi, ko bo videl, kaj se bo zgodilo, "pa bo primerno reagiral".
