(INTERVJU) Primož Čerin: Moje prvo leto na Touru je bilo, kot bi delal samomor

Ljubljančan Primož Čerin, zadnjega maja je praznoval 60-letnico, je prvi Slovenec, ki je prevozil dirko po Franciji do cilja, sodeloval pa je tudi na Vuelti in Giru. Na slednjem je z drugim mestom v etapi dosegel najboljši rezultat v profesionalni karieri. Med amaterji je pobral naslove v skupni razvrstitvi na vseh domačih dirkah, zmagoval je tudi v Italiji in Avstriji. Z jugoslovansko reprezentanco je sodeloval na olimpijskih igrah v Los Angelesu. Po karieri je pred več kot 30 leti izučeni elektromehanik z ženo v Sneberju odprl prvo zasebno trgovino in servis koles na širšem območju.

S kolesarstvom ste začeli kot otrok v takratni ljubljanski Astri. Ste se spogledovali še s kakšnim drugim športom, kot je za kolesarje kar običajno?

"Nisem bil že takoj odločen, da bom kolesar. V osnovni šoli sem bil malo v košarki, kjer pa nisem bil konkurenčen zaradi višine. Sledila sta rokomet in nogomet, v katerem sem že imel malo ambicij. V sedmem razredu sem bil sprejet v selekcijo Slovana. Doma povem, da bo to moj šport, oče pa je rekel: 'Ne, to pa ne, lahko si izbereš vse, samo nogometa ne. V njem je toliko lumparije v ozadju, da tega ne bom gledal, Zakaj pa ne bi šel kolo vozit. Tam spodaj je doma Astrin trener za začetnike. Prijavil te bom pa še kolo ti bom kupil.' Kolo na pet prestav je bilo zame raketa. Štefan Mrkoja me je začel uvajati v kolesarstvo. Zagrabilo me je in ni več bilo problemov."

Najprej ste v mladinskih konkurencah v Jugoslaviji oziroma na Balkanu pobrali vse naslove, nato še v članski. Ste imeli tako dobre trenerje ali tako močno željo po uspehu?

"Imel sem srečo, da je bil v Astri najprej Mrkoja, potem pa Andrej Boltežar. Očitno smo kar dobro sodelovali, da je šla krivulja hitro navzgor. Leta 1981 je bilo treba v vojsko in smo se pogovarjali, da se vrnem, če bo ekipa ostala. Žal takrat v Astri, to je bila veletrgovina, ni bilo več pravega zaledja z denarjem, zato članske ekipe ni bilo več. Izbiral sem med kranjsko Savo in Rogom, slednji mi je bil bližji in smo se dogovorili. Tam sem bil dve leti, potem pa je prišla Italija, kjer sem bil najprej amater, od leta 1985 pa profesionalec."

Rog je imel v tistem času najmočnejšo ekipo. Koliko denarja je vlagal vanjo?

"Ja, imel je fabr'ko za sabo. Toliko so vlagali, da sem lahko kot športnik spodobno živel. Bili smo zaposleni, dobivali plačo, tekla nam je delovna doba. Večinoma smo bili na kolesu, pozimi pa je šel kak za en mesec v proizvodnjo. To je bil zamaskiran profesionalizem, nismo pa bili na dirkah, kjer so vozili pravi profiji."

Je tovarna dodatno finančno nagrajevala uspehe?

"Ne, premij nismo dobivali. Imeli pa smo spodobne razmere, da smo lahko dirkali doma in v tujini. V Italiji je sploh bilo veliko dirk, tudi v Avstriji, malo še v Nemčiji. Tisti, ki se je hotel pokazati, se je lahko. Bila je še reprezentanca, s katero je bilo veliko dirk na najvišjem amaterskem nivoju."

Takrat ste dobili dve dirki Alpe Adria, leta 1983 po Jugoslaviji, dve leti kasneje Giro di Veneto. To je najbrž bila odskočna deska za tujino?

"Takrat sem v bistvu v Italiji že vozil za amatersko ekipo Zalf-Fior. Med amaterji sem imel zelo veliko točk, kar je bilo nujno za prehod med profesionalce. Zelo kmalu sem dobil ponudbo in se odločil za Malvor Bottecchio, na koncu pa sem bil tri leta v Carreri, ki je bila takrat top ekipa."

Kako ste prišli h Carreri?

"Opazili so me že prvo leto, ko sem bil v Bottecchii. Vozil sem vse klasike, na Giru sem bil 19. potem so me dali še na Tour, kjer sem bil 32. Rekel sem jim, da imam dveletno pogodbo in ne morem, že sredi drugega leta pa so mi vnovič ponudili, če pridem k njim. Takrat sem spoznal top nivo, ko v vsem poskrbijo zate. Zdaj nobena ekipa ni tako uboga, da ne bi bila na tem nivoju. Tri leta sem bil pri Carreri, in če bi še vztrajal, bi lahko bil vedno odličen pomočnik, kaj več pa ne. Če sem že dobil proste roke, sem bil tako zdelan, da nisem mogel nič. Eno leto sem imel čez 120 startov, danes jih imajo najboljši profiji od 40 do 60. Italijani in kakšni Švicarji so se radi naredili mrtve in sem moral odpeljati namesto njih."

Kaj je bila največja razlika med amaterskimi ekipami doma in v Italiji v primerjavi s profesionalnimi?

"Predvsem sem med profesionalci spoznal, da moraš življenje podrediti športu. Ne samo tisto, kar narediš na kolesu, ampak tudi, ko z njega stopiš. Torej popoldanski počitek, kdaj se hodi spat, prehrana. Doma je veljalo, da je treba pojesti čim več mastnega mesa, tam pa je bilo čisto drugače. Točno se je vedelo, kaj pred dirko, kaj zjutraj, kaj opoldne ... Imel sem srečo, da sem prišel v ekipo isto leto kot Maurizio Fondriest, ki je bil kasneje eden od najboljših profijev. Videl sem, kako on, sicer dve leti mlajši od mene, čisto drugače živi in dojema šport. Ko je bila ura pol desetih zvečer, je šel spat, pa če je bilo svetovno prvenstvo v nogometu ali ne vem kakšen film."

Kolesarstva se takrat na televiziji ni dosti videlo. Kje ste dobivali informacije?

"Mislim, da je bila ena redkih stvari, ki sem jih videl, etapa Gira, ki je prišla v Ljubljano. Z očetom sva tudi gledala neko oddajo, 'to je Eddy Merckx, najboljši od najboljših', je rekel. V Italiji sem vedno kupoval kolesarske revije in bral članke o njem, Francescu Moserju, Giuseppeju Saronniju. Opazoval sem njihovo držo na kolesu, kako peljejo, in se poskušal postavljati v njihovo kožo. Malo sem priredil kolo, višino sedeža, balanco, takšne stvari. Da sem med profesionalci z njimi tekmoval, z Battaglinom, Moserjem, Saronijem, je bil poseben preskok. Ogromno mi je pomenilo že biti z njimi na startni črti. V prvem letu na Giru sem si le želel priti na cilj. Pozneje se je izkazalo, da bi lahko bil blizu, mogoče celo kaj zmagal, a je prišlo, kot jaz pravim, do črne dobe v kolesarstvu. Veliko stvari se je dogajalo v ozadju, predvsem doping, zato sem zelo hitro nehal. V to se nisem hotel vtikati, bil sem star 28 let in sem točno vedel, da moram poseči po nečem, če hočem biti konkurenčen. Rekel sem ne, raje neham in sem, leta 1990."

Doping je bil že v vašem času zelo razširjen?

"Tisto so bila najhujša leta."

Bili ste vsestranski kolesar, dober v sprintu, na vzponih in v vožnji na čas. Kje ste se pa počutili najmočnejši?

"To je bila moja slabost. V določenem obdobju bi se moral bolj specializirati. Kot kronometrist si lahko dober na etapnih dirkah, kot sprinter pa težko. Že v Jugoslaviji so nam vcepljali, da moraš biti povsod na vrhuncu. Bilo nas je malo in smo vozili vse. Najprej smo trenirali za enodnevne spomladanske dirke, potem etapne, po Jugoslaviji, Alpe Adria, Giro delle Regioni, po Avstriji, nato še svetovno prvenstvo, ko smo morali veliko trenirati vožnjo na čas. Če bi se lahko še enkrat odločil, bi lahko bil v sprintu zelo konkurenčen. V profesionalizmu sem ta del najbolj zanemaril, ker sem hotel biti v ospredju na etapnih dirkah in še vročina mi ni delala težav. Izgubil sem hitrost, pridobil vzdržljivost."

Kako so vam ostale v spominu olimpijske igre v Los Angelesu leta 1984?

"Ne v prav lepem. Več sem pričakoval, ker smo pred tem vozili desetdnevno dirko po Koloradu in sem videl, da sem zelo konkurenčen. Potem pa je prišel padec in sem bil ves razsut. Iskali smo kompromis, saj če ne bi dirkal, organizator ne bi nič plačal, jaz pa bi moral domov in sploh ne bi šel na olimpijado. Ves poflikan sem moral trpeti še šest dni. V Los Angelesu smo vozili ekipno dirko in posamično, kar zame ni bilo najboljše. Bil sem okoli 30. mesta, v kronometru pa tudi nismo bili ne vem kaj. Zagodla so nam kolesa, ki jih nismo bili vajeni."

Ste prvi Slovenec, ki se je udeležil vseh treh največjih tritedenskih dirk na svetu. Imeli ste kar nekaj smole zaradi padcev.

"Eno Vuelto sem končal, na Giru sem dvakrat padel, na Touru pa sem šel dvakrat skozi."

Niste prvi Slovenec na Touru, ste pa prvi, ki je na Elizejskih poljanah v Parizu prišel skozi cilj. Kako ste se počutili ob prvem prihodu na dirko po Franciji?

"Prvo leto je bilo, kot bi delal samomor. Italijani so popolnjevali ekipo za vse dirke s tujci, če je kakšen njihov manjkal. Kot edini v Botecchii sem vozil že vse belgijske klasike, ves mesec sem bil tam."

Kateri uspehi vam več pomenijo, zmage v amaterski konkurenci ali denimo 19. mesto na Giru?

"Največ šteje 19. mesto na Giru, pa četrto mesto v eni etapi, 32. mesto na Touru. To sta dirki, ki mi najbolj ostajata v spominu. Na naslednjem Touru sem bil še enajsti v etapi, dosegel sem tudi etapno drugo mesto na Vuelti."

Kdo so na letošnjem Touru vaši favoriti?

"Je čisto jasno, prvi favorit je Pogačar, ker je zadnja dva Toura dobil. Njegov največji izzivalec je Primož Roglič. Nista pa samo onadva, Movistar bo z močno ekipo, tudi Španci in Francozi bodo v boju, Enric Mas, Thibaut Pinot. Na začetku je za vse najbolj pomembna naloga, da preživijo prvi teden."

To bo tudi prestižen boj najmočnejše ekipe Jumbo Visma s preostalim svetom s Pogačarjem na čelu?

"V prvem tednu je treba svoje kapetane pripeljati skozi čimbolj zdrave. Problem je, da so zelo visoke hitrosti. Na Danskem bo še veter s strani, kar je posebna zgodba, in potem peta etapa, kocke na severu Francije. To je peklenska zadeva za fante, ki niso vajeni kock. Tisti, ki grejo v etapnih dirkah na generalni plasma, praviloma Pariz-Roubaix ne vozijo, zdaj jih pa prisilijo v to. To je velika logistična težava, ker prihaja do situacij, ko so spremljevalni avti zelo oddaljeni in ne more nihče pomagati, če pride do padca, defekta, česarkoli, kar prinaša izgubo nekaj minut. Na mojem drugem Touru smo vozili po kockah, zelo podobno etapo kot letos."

Kaj pa naredi Tour tako velik, da je največja dirka na svetu? Konkurenca, razgibana, izjemno zahtevna trasa, publika?

"Vse to, predvsem pa mednarodna publika. Giro je nima, niti Vuelta, oziroma pridejo posamezniki. Vozili smo se po neki dolini in eden od kolesarjev pravi: 'Poglej, imamo Indijance.'. Kot v starih vesternih smo videli nad serpentinami pisane perjanice in zastave. Na Touru je ogromno Nemcev, Belgijcev, Nizozemcev, cel kup Američanov je že takrat bilo, Japoncev. Na kolesu samo slišiš vpitje, gledaš naprej, vse se pred tabo odpira. Cilj na Elizejskih poljanah je sploh nekaj posebnega, v mojih časih smo si vsi kolesarji čestitali. Čutiš, da si nekaj posebnega, ker ti je uspelo."

Boste kot upokojeni poklicni kolesar gledali Tour vsak dan?

"Če se bo dalo, bom, sploh prvi teden. Morda bova šla z ženo od blizu pogledat kakšno etapo. Ona seveda tudi spremlja, saj je ves čas s tem živela. Spoznala sva se, ko sem bil še amater v Sloveniji. Sinova sta malo okusila kolesarstvo. Starejši je bil v mountain biku, downhillu in BMX-u, mlajši zdaj malo več kolesari, čeprav je že čez 30. V cestnem kolesarstvu nista bila."

Po karieri ste bili dve leti trener, zelo kratek čas tudi predsednik Kolesarske zveze Slovenije. Zakaj ste tako hitro obupali?

"Z ženo sva ustanovila podjetje, zraven tega sem imel željo, da bi spoznanja iz tujine prenesel na mlade. Doma niso hoteli, da bi prodrl s svojimi idejami. Predsednik zveze sem bil en mesec, menil sem, da je treba narediti preskok, zame je bila zveza vedno nad klubi, za kar pa ni bilo posluha. Na prvi seji smo prišli do zaključka, da nima smisla, da vztrajam."